Kelly Reichardt, ena od vodilnih predstavnic čezlužniškega t.i. “počasnega” filma, se v celovečercu The Mastermind spogleduje s podžarnom, ki ji ga sprva ne bi pripisali; kriminalni triler o ropu umetniške galerije. Tega namreč načrtuje brezposelni mizar James (prefinjeno zadržani Josh O’Connor), ki se v družbeno turbolentnih 70. letih spopada s finančnimi težavami, zato s pajdaši odtuji štiri slike ameriškega abstraktnega slikarja Arthurja Dova, po spletu nesrečnih okoliščin pa se kmalu znajde na begu pred zakonom. Če od filma The Mastermind pričakujete klasični film o roparjih in žandarjih, boste močno razočarani, če ne že kar jezni: Reichardtova v zaplet s krajo slik vnaša zanjo značilno pripovedno tehniko, ki med drugim vključuje počasen tempo, minimalistično dogajanje in skope karakterizacije likov, ki so uporabljeni kot simboli obdobja ameriške zgodovine, ko so protesti proti vojni v Vietnamu razbili iluzijo popolnega individualizma in poudarili večjo pomembnost kolektivnega sodelovanja. Film je pri doseganju svojega ambicioznega poslanstva včasih bolj, včasih pa tudi manj uspešen, veliko pa je odvisno od gledalčevih pričakovanj. Med adute filma lahko štejemo predvsem odlične igralske predstave, perfektno glasbeno spremljavo, vzdušno estetsko in duhovno obuditev negotovih 70. let ter pričakovano minimalistično zgodbo, ki se subtilno poigrava s klišeji mnogih filmov o ropih. Škoda le, da je The Mastermind strašansko razvlečen film, kjer režiserkin minimalizem ni več očarljiv, ampak prej frustrirajoč; Reichardtova, ki je film tudi zmontirala, dogajanje napolni s prizori, ki bi lahko bili vsaj za polovico krajši ali pa (in to žal v mnogih primerih) izrezani v celoti. Po domače povedano; če bi bil film vsaj za pol ure krajši in se znebil nepotrebnega artističnega balasta, bi ga lahko brez težav uvrstili med najboljše filme leta 2025. The Mastermind ima še vedno dovolj trenutkov briljance, ki uvrščajo Reichardtovo med najboljše režiserke ta hip, navkljub temu pa ji ne bi škodilo malce osvežitve forme.

Honey Don’t! predstavlja drugo poglavje v nastajajoči trilogiji “lezbičnih B-filmov”, ki si jo je zamislil legendarni Joel Coen, tokrat brez sodelovanja svojega brata Ethana Coena. Prvi film z naslovom Drive-Away Dolls je bil simpatično obešnjaški in ekscentričen, vendar vsebinsko nefokusiran in nedodelan pofl, katerega je pred potopom reševalo predvsem to, da se je zavedal lastne cenenosti in eksplotacijske narave. Na podoben način skuša Coen očarati tudi s filmom Honey Don’t!, vendar pa zelo hitro postane jasno, da ta formula nima dolgotrajnega zmagovalnega učinka; film je bizarna kombinacija starošolskega neo-noir trilerja in črne komedije o zasebni detektivi Honey O’Donahue (Margaret Qualley), ki preiskuje skrivnostno smrt svoje klientke, pri tem pa stopi na prste vplivnemu verskemu šarlatanu (Chris Evans) in tolpi preprodajalcev mamil. Kot je moč pričakovati, je tudi film Honey Don’t! napolnjen s široko galerijo čudaških likov, ki se zapletajo v čudaške situacije, pospremljene z ogromno pretiranega nasilja in politične nekorektnosti, kar je v današnjih časih vsekakor osvežilen pristop. Film pritegne z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem Evans) in posrečenimi vizualnimi in fizičnimi gagi, privlačno fotografijo in živahnim tempom, vendar pa se znova zatakne pri zgodbi, ki je tokrat še bolj nedodelana in zmedena kot pri predhodniku. Glavni problem Coenovega filma je ta, da skuša v slabi uri in pol predstaviti za vsaj ducat likov, vsakega s svojim zapletom, vendar jih večina ostane zreduciranih na nepomembne statiste, filmu pa ne pomaga niti to, da v prvi polovici skoraj vsako minuto skače od enega dogodka do drugega, ne da bi ti bili na kakršenkoli način povezani. Ob koncu Honey Don’t! izpade kot osnutek nečesa, kar bi bolje funkcioniralo v obliki televizijske nadaljevanke, hkrati pa nas film opomni, da bi Joel Coen morebiti res potreboval pomoč svojega brata, če želi ostati relavanten.