Steven Soderbergh, verjetno eden najbolj aktivnih filmskih ustvarjalcev, ki skoraj vsako leto postreže z novim celovečercem. Lani je gledalce očaral z izvrstno in zabavno neonoir kriminalko No Sudden Move, letos pa je v svojem značilnem slogu teženja k žanrski raznolikosti postregel z minimalističnim trilerjem Kimi. Film, ki se odvija med pandemijo COVID-19, se vrsti okoli agorafobične tehnične delavke, ki preko analiziranja pretočnih posnetkov govorne pomočnice Kimi naleti na sledi nasilnega zločina, ko pa tega želi prijaviti pristojnim organom, ob tem trči na birokratske težave in hkrati postane tarča vplivne korporacije, ki za njo pošlje najete morilce. Kimi je še eden od tistih filmov, s katerim Soderbergh znova dokaže, da je mojster ekonomičnosti; z majhnim številom lokacij, peščico likov, spretno montažo in preprosto, vendar vzdušno fotografijo uspe gledalca brez večjih težav potisniti v svet paranoje, vohunskih iger ter strahu pred zloveščim očesom t.i. Velikega brata, ki je tokrat skrit v računalniških sistem z milijoni osebnih podatkov uporabnikov, katere velikanske korporacije zlorabljajo na vsakodnevni ravni. Polega tega pa je Kimi še eden od tistih filmov, ki želijo jezditi na valovih t.i. novodobnega #MeToo feminizma, saj skuša tematizirati težaven položaj ženske, ki želi prijaviti zločin, vendar ji zaradi načetega duševnega zdravja nihče ne verjame, njen boj za pravico pa želi preprečiti kolesje partiarhalnega korporacijskega sistema. Večina tovrstnih filmov je osladno pokroviteljskih in za lase privlečenih in žal Kimi ne predstavlja nobene izjeme; četudi ima glavna junakinja, ki jo spodobno odigra Zoey Kravitz, vsaj na začetku nekaj zanimivih osebnostih lastnosti, se nekje na polovici nenadoma spremeni v skoraj akcijsko junakinjo, katere fobije postanejo neobstoječe in brez težav obračuna s svojimi nasprotniki, ki so znova klišejski beli kriminalci z ruskim naglasom. In ravno zaradi te preobremenjenosti s površinskimi feminističnimi podtoni ter v drugi polovici vse pogostejšega zateka k lenim klišejem Kimi daje vtis neiskrenosti in površinskosti. Pri vsem skupaj pa je najbolj žalostno to, da je Soderbergh tako talentiran in vsestranski filmski ustvarjalec, da se mu res ni treba podcenjevati z lovi na družbene trende, ki so čez lužo že zdavnaj postali modne muhe.

Po oskarjevskem zmagoslavju s fantazijsko pravljico za odrasle The Shape of Water si je priznani mehiški filmar Guillermo del Toro za svoj naslednji projekt izbral ambiciozno predelavo romana Nightmare Alley pisatelja Williama Lindsayja Greshama, kateri je sicer že bil deležen filmske adaptacije leta 1947 v režiji Edmunda Gouldinga. Tako roman kot filma prikazujeta vzpon in padec Stana Carlisla (v novi različici ga upodobi Bradley Cooper), katerega sprva spoznamo kot nepomembnega potepuha, ki se po naključju pridruži osebju potujočega cirkusa in se s pomočjo mentorja izuči za šarlatanskega vedeževalca, medija z onostranstvom in bralca misli, ki svoje znanje psihološkega branja obiskovalcev izrabi za eksplotacijske čarovniške predstave. Del Torova različica Nightmare Alley je podobno kot roman in film iz leta 1947 zamišljena kot ciničen in tragičen portret najbolj umazanih in zahrbtnih plati šovbiznisa, ki se okorišča na račun človekove bolečine in naivnosti, glavnega junaka pa predstavi kot s pohlepom, slavo in nerazčiščenimi osebnimi kompleksi obsedenega prevaranta. Na nek način bi lahko rekli, da del Toro razgalja posameznikovo ujetost v famozne ameriške sanje, kjer cilj opravičuje sredstva in so njegova najbolj nizkotna dejanja razumljena kot način prebolevanja notranje čustvene praznine in ciničnega odnosa do vsega obstoječega. Del Toro to vizijo predstavi na način, po katerem je najbolj poznan; z izpopolnjeno vizualno estetiko starih filmov noir, potrpežljivim tempom, epsko zgodbo, ki navkljub dvem uram in pol nikoli ne daje vtis razvlečenosti in dolgočasja ter bogatim igralskim ansamblom, kjer poleg Cooperja blestijo še Rooney Mara, Cate Blanchett, Willem Defoe, Toni Collete in Richard Jenkins in prav vsako od njih dobi dovolj časa, da pusti sled v sami zgodbi in kot tak ne izpade odvečno. In če je The Shape of Water nekoliko preveč očitno pihal na dušo oskarjevski politični korektnosti in pokroviteljstvu, je Nightmare Alley bistveno bolj dodelan, estetsko izpiljen in prepričljiv film, ki mu ne manjka očarljivosti, za del Tora značilnega gotskega surrealizma ter psihoanalitične tragičnosti.