Dovolj je le nekaj uvodnih minut filma Surge, da gledalcu postane jasno, v kakšen svet je ujet njegov glavni (anti)junak Joseph, ki izgleda, kot da bi ga potegnili iz zgodb, obarvanim z duhom pesimizma Franza Kafke; osamljen, zadržan, neroden in impulziven. Delo varnostnika na letališču ga z dneva v dan bolj utruja, sodelavci so do njega bodisi nesramni ali pa ga sploh ne opazijo, doma ga ob živce spravlja sosed, ki neprestano popravlja svoj motor, preživljanje večerov ob televizijskih večerjah in praznoglavih šovih pa ga ironično polnijo s še več eksistencialne praznine kot sicer. Zato ni presenetljivo, da mu nekega dne poči film in skozi serijo absurdnih situacij na plano spusti svojo dolgo časa potlačeno plat osebnosti, ki sprva nanj deluje da je deležen prepotrene osebne svobode, vendar se kmalu izkaže, da v njemu počivajo tudi agresija in sociopatske tendence. Surge režiserja in soscenarista Aneila Karie deluje kot še v množici filmov, ki prikazujejo psihIčni kolaps družbenega izobčenca, kar ni daleč od resnice; film je hektičen, nevrotičen in srhljivo realističen potret človeka, ki sprošča male epizode uličnega anarhizma, da bi s tem našel pot iz dolgočasnega in ubijajočega vsakdanjika, v katerega je ujet. Da je Josephov izlet v brezno norosti toliko bolj fascinanten, se je treba zahvaliti fenomenalni igri Bena Whishawa, ki postreže z eno od svojih fizično najzahtevnejših in hkrati najbolj prepričljiv predstav v karieri, k boljšemu vzdušju pa pripomore tudi nevrotična tresoča kamera, ki razbija mejo med fikcijo in resničnostjo ter na več mestih celo daje občutek, da smo priča gverilskemu dokumentarcu. Karie izvrstno prikaže norosti in negotovosti eksistence modernega človeka, ki je ujetnik želje po preživetju, vendar pa ob tem pozabi živeti. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da glavnega junaka obravnava nekoliko površinsko in se nikoli docela ne spusti v razlaganje oz. namigovanje o tem, kaj ga je pripeljalo do te točke v življenju. Ravno zaradi tega gledalec ni dovolj močno vpet v zgodbo glavnega junaka, saj o njem ve zelo malo, zato mu na srečo ostane zgolj sledenje Whishawovi energični predstavi. Surge ni popoln film in je na trenutke nedorečen, vendar pa ostaja zvest brezkompromisno realističnemu portretu notranjega sveta psihotika.

Jimmy (Jason Sudeikis v eni od svojih redkih resnejših vlog) se po 15. letih zaporne kazni zaradi oboroženega ropa vrne na prostost k svoji zaročenki Annie, ki umira za pljučnim rakom. Četudi se Jimmy odloči, da bo Annie pričaral zadnje najlepše leto njenega življenja, je gledalcu hitro jasno, da se bo slej ko prej vrnil nazaj na stara pota. To je okvirni zaplet kriminalne drame South of Heaven, ki prekipeva od ambicij ter teži k preobračanju žanrskih klišejev, vendar pa je pri tem zgolj polovično uspešen. Film se sicer začne zelo obetavno, četudi predvidljivo in gledalec dobi občutek, da bo priča še enemu krimiču, kjer skuša nekdanji kriminalec ubežati svoji preteklosti, vendar ga te vedno znova dohiti. A nekje na polovici začne film eksperimentirati in dajati vtis, da noče biti še en generičen žanrski izdelek, zato sprva resno in čustveno zgodbo o paru, ki skuša popraviti krivice iz preteklosti, spremeni v črno komedijo v stilu klasike Fargo, kjer na sceno vstopajo ekscentrični liki s teatralnim oz. melodramatičnim obnašanjem ter bizarnim smislom za humor. Vse lepo in prav in režiserja Aahrona Keshalesa je treba pohvaliti, da se močno trudi pustiti močan vtis s številnimi preobrati, vse bolj brutalnim nasiljem ter temačno zgodbo, ki skuša pokriti tematike kot so soočanje s smrtjo, beg pred odgovornostjo in krpanje uničenih družinskih odnosov, vendar pa Keshales ni mojster kot je npr. Quentin Tarantino, da bi South of Heaven zapakiral v nadpovprečno dobro, unikatno in odštekano žanrsko zabavo. Kot že rečeno; previsoke ambicije za premalo izkušenega režiserja. Pa vendar pričujoči film ni popolna izguba časa, saj se uspe odkupiti z dobrimi igralskimi predstavami, presenetljivo močno kemijo med Sudeikisom in Evangeline Lilly (Annie) ter nekaterimi posrečenimi šalami. South of Heaven je kriminalni triler, ki ima težave z orientacijo, a navkljub temu uspešno pripelje gledalca do zadovoljivega, pa četudi sentimentalnega zaključka.