Filmi, ki se dotikajo ozadja (pogostih) strelskih pokolov, znajo biti vedno nekoliko problematični, še posebej, če namenjajo veliko pozornosti tistim, ki si je ne zaslužijo; morilcem, namreč. Četudi vsakogar izmed nas zanimajo motivi za njihova dejanja, je tudi dejstvo, da jih je večina močno hrepenela po pozornosti in izvedla pokol iz identičnih razlogov, zatorej je snamenje filmov o njihovem življenju moralni dvorezen meč. Dramski triler Wallflower se tej pasti delno izogne, saj ponudi nekoliko bolj naturalističen, zadržan in širšega družbenega komentarja oropan portret izobčenca; film delno temelji na resničnem strelskem pokolu v Seattlu iz leta 2006, ko je 28 – letni Kyle Aaron Huff v zgodnjih jutranjih urah vdrl v hišo, kjer se je odvijala rave zabava in ustrelil osem njenih udeležencem, od katerih jih je šest podleglo poškodbam. Četudi se film začne s pokolom, se glavnina zgodbe odvija nekaj ur pred tem, ko Kyle po naključju trči ob skupino raverjev, ki ga povabijo na zabavo v njihovo skupno hišo, tekom večera in noči pa Kyle preko avtorefleksije, spominov in čustvenih monologov z naključnimi obiskovalci začne dvomiti v upravičenost svojih dejanj. Motivi za resnični pokol niso bili nikoli docela pojasnjeni, zato tudi film ne želi potegniti nekih prenaglih ali naivnih zaključkov, namesto tega pa postreže s presenetljivo intimnim in melanholičnim portretom problematik sodobne družbe, ki se odraža s kontrastom med introvertiranim (bodočim) morilcem ter zabave željnimi raverji; film na subtilen način lovi navidez nepomembne trenutke (npr. ko Kyle želi navezati stik z nekim dekletom, a ga ta nonšalantno zavrne, v drugem primeru pa ga ena od udeleženk zabave celo provocira z vprašanji, če bi se raje rodil kot ženska) in skuša preko njih izluščiti motive za grozljivo dejanje, ki je sledilo usodnemu večeru. S tem se film ne pretvarja, da pozna odgovore, le da skuša vzpodbuditi gledalca, da jih začne iskati. Mnogi bodo sicer trdili, da so takšni filmi sami po sebi nepotrebni in težko je reči, da jim bo Wallflower spremenil mišljenje, pa vendar bi bilo krivično trditi, da imamo pred seboj slab film. Je dobro odigran, umirjeno sofistirican, psihološko kompleksen in realističen, ne da bi ob tem deloval eksplotacijsko in žaljivo. Če pa takšne filme res potrebujemo, je pa seveda vprašanje, na katerega odgovora pozna vsak gledalec sam.

Naslov pričujoče kriminalne drame se naslanja na leto 1981, ki je bilo v zgodovino mesta New York statistično zapisano kot “leto nasilja”. Tako majhna nasilja dejanja kot svet organiziranega kriminala sta se tistega leta povzpela do rekordnih višav, zato je primerno, da se film A Most Violent Year odvija v tem času, še posebej na okvirno zgodbo o uspešnem emigrantu in poslovnežu Abelu Moralesu, sicer lastniku majhnega podjetja, ki se ukvarja s prodajo kurilnega. Sprva mu posel cveti in zdi se, da je Morales na čist in legalen način uspel doseči ameriške sanje, vendar mu sreča famoznega leta 1981 obrne hrbet, ko kriminal na ulicah uide nadzoru in prizadane tudi poslovanje njegovega podjetja. Pogosti oboroženi ropi tovornjakov, zavistna konkurenca, ki je za dosego svojih ciljev pripravljena iti tudi čez trupla, nepojasnjeni napadi na Moralesovo domovanje, nezadovoljni delavci, izgubljena posojila in naraščujoče finančne težave začnejo vplivati ne zgolj na karierno življenje glavnega junaka, ampak tudi njegovo zasebnost, kjer se je prisiljen soočiti s svojo impulzivno in odločno ženo Anno, ki ima svoje, popolnoma drugačne poglede, na poslovanje podjetja. A Most Violent Year po naslovu sodeč obljublja krvavo mafijsko dramo, vendar pa temu ni tako; navkljub kriminalnemu ozadju je film režiserja in scenarista J.C. Chandorja intimna in temačna karakterna drama o človeku, ki uspe uresničiti svoje sanje po legalni poti, vendar ga krute okoliščine sčasoma potisnejo v smer, kjer bo prisiljen požreti marsikatero obljubo in lastna načela. In ravno ta neobičajno minimalističen pristop iz pričujočega filma ustvari mojstrovino, ki presega žanrske okvirje ter na provokativen, realističen in grob način prikaže sesutje famoznih ameriških sanj, pomaga pa tudi to, da je osrednji lik, ki ga čudovito zadržano odigra Oscar Isaac, nekdo, s katerim se gledalec brez težav poistoveti, saj v osnovi ni baraba, ampak legitimen poslovnež, ki si želi zgolj najboljše zase in za svojo družino. Ob boku mu samozavestno stoji nič slabša Jessica Chastain kot njegova žena, ki je prav tako všečen lik, saj navkljub agresivnemu obnašanju gledalec razume njeno stisko in odzive na dogajanje okoli nje. In ravno ta hitra poistovetljivost in všečnost likov je glavni adut, da A Most Violent Year ostane zasidran v trajnem gledalčevemu spominu. Film ima resda počasen tempo in zgolj za vzorec akcije, toda tisti, ki hrepenite po dobri karakterni drami s pridihom 80. let, se boste počutili kot doma.