Legendarni filmski scenarist in režiser Paul Schrader nas je nazadnje šokiral z mojstrovino First Reformed, ki se je dotikala posameznikovega notranjega konflikta z izgubo vere in splošnega smisla življenja in na podobno temačen in brezkompromisno oster način se loteva zgodbe najnovejšega filma, hipnotične noir kriminalke The Card Counter. Tokrat imamo znova opravka z molčečim in introvertiranim protagonistom Williamom Tellom (Oscar Isaac); ta je bil nekoč vojaški zasliševalec, ki je aktivno sodeloval pri mučenju in poniževanju terorizma osumljenih posameznikov v zloglasnem iraškem zaporu Abu Ghraibu, nakar je bil skupaj s svojimi sodelavci obsojen na osem let zaporne kazni. V tem času William nasilje zamenja za strast do kvartopirstva in ob prihodu na prostost potuje od ene igralnice do drugega ter skuša z igranjem za nizke zneske ohraniti svojo anonimnost. Med enim od svojih potovanj naleti na impulznega mladeniča Cirka (Tye Sheridan), ki ga sprva želi najeti za umor Williamovega nekdanjega vojaškega mentorja, vendar se Willam odloči, da bo poskrbel za Cirka in ga speljal na pravo pot v življenju. Schraderjev novi film je znova napolnjen z vsebinskimi in stilskimi elementi, značilnimi za omenjenega filmarja; The Card Counter se lahko pohvali z izpiljeno vizualno podobo, ki posvoji estetiko neo-noir kriminalk, odličnim izborom glasbe (od hrupnega hard core / metala do dreampopa, izvirne skladbe pa je skomponiral Robert Levon Been, član in soustanovitelj kultne rock zasebe Black Rebel Motorcycle Club), prepričljivim temačnim vzdušjem, počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več zbranosti ter skromnim, vendar fenomenalnim igralskim ansamblom, kjer kakopak najbolj zasije Isaac v eni od svojih najbolj zadržanih vlog doslej in močno spominja na umirjeno različico insomničnega taksista Travisa Bickla iz klasike Taxi Driver, za katero je Schrader spisal scenarij. In četudi se zdi, da filmi o kvartopirstvu za mnoge gledalce niso pretirano zanimivi, velja opozoriti, da je The Card Counter film, kjer je hazarderstvo zgolj motiv za subtilno in politično nekorekteno analizo problematike o grozljivem ozadju famozne vojne proti terorju in kako je ta zahodno družbo še bolj osamila in predozirala z občutki paranoje in strahu pred prihodom jutrišnjega dne. In tudi ko se pojavi priložnost za odrešitev, bo posameznik našel način, da tudi to zapravi. Schrader pri svojih 75. letih očitno še ni izgubil kreativnosti in drznosti in The Card Counter, ki ga brez uvrščam med filmske vrhunce letošnjega leta.

Dobrodošli v Bruges, idilično mestece v Belgiji, znano po čudoviti srednjeveški arhitekturi ter očarljivo čudaških prebivalcih. Tam se po spodleteli nalogi znajdeta začetniški najeti morilec Ray (Colin Farrell) in njegov mentor Ken (Brendan Gleeson), ki v hotelu čakata na telefonski klic njunega šefa Harryja (Ralph Fiennes). Med čakanjem se skušata karseda neopazno zliti z umirjenim duhom mesta; obiskujeta turistične znamenitosti, si privoščita redno dozo prostitutk in kokaina, Ray pa se na prizorišču snemanja umetniškega filma zaljubi v skrivnostno Chloe (Clemence Poesy), lokalno preprodajalko mamil. Toda časa za občudovanje znamenitosti in romantiko ni na pretek, saj Harry naroči, da mora biti dvojica kaznovana za svoj spodrsljaj. In Bruges režiserja in scenarista Martina McDonagha je prikupna mešanica tarantinovskega nasilja in britanskega črnega humorja, hkrati pa tudi karakterna komična drama, saj glavnino svojega časa nameni razvoju osrednjih likov, ki ju briljantno odigrata impulzivni in ekscentrični Farrell (ne bi pretiravali, če rečemo, da gre za njegovo najboljšo predstavo v karieri) ter prikupno staromodni in očetovsko naravnani Gleeson, ki znova dokaže, da upravičeno spada med legende britanskega filma. Tudi preostala igralska zasedba svoje delo opravi solidno, toda srčika filma se skriva v izvrstni kemiji med glavnima igralcema, njuni pikri dialogi pa bodo gledalca večkrat spravili v glasen smeh, McDonagh pa hkrati poskrbi za nekaj “twinpeaksovske” očarljive čudaškosti, ki pa resničnega naslovnega mesta ne smeši, ampak zanj ustvari izredno ganljivo in zabavno filmsko razglednico. In ta občutek šarmantnosti in hudomušnosti ne izgine niti v najbolj dramatičnih, nasilnih in temačnih trenutkih, menjava razpoloženj pa ni niti najmanj moteča ali nevmesna. Če filmu kje spodrsne, je pri vzpostavljanju romantične zveze med Rayjem in Chloe, ki ostane rahlo neizkoriščena, še posebej zato, ker film temu delu zgodbe nameni premalo časa in zato je njun nenadni skok iz flirtanja do tragične zaljubljenosti nekoliko prenagel. Kljub temu je In Bruges izredno simpatična kriminalna komedija, ki jo lahko ustvarijo zgolj črnohumorno razpoloženi Britanci.