Wild Indian, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Lyla Mitchella Corbina Jr.-ja, v času čezlušniške ekstremne in povečini sila pokroviteljske politične korektnosti, predstavlja zanimivo provokacijo. V filmu namreč spremljamo zgodbo dveh prijateljev indijanskih korenin, ki v rani mladosti zagrešita okruten zločin in se uspeta izogniti roki pravice, v dobi odraslosti pa se njune poti znova križajo in dogodki, ki sledijo, oba pripeljejo do tragičnega epiloga. Wild Indian je film, ki se oklepa dveh prepričanj; da je rojstvo nasilja pogosta posledica nasilnega okolja in da so sprevrženih dejanj zmožni prav vsi, ne glede na ras, versko pripadnost ali spolno usmerjenost. Oba osrednja lika sta podvržena medvrstniškemu in družinskemu nasilju, to privede do povsem naključnega in nikoli docela pojasnjenjega zločina, senca grehov pa slej ko prej dohiti vsakogar, le da Corbin Jr. izpostavi, da se slabi fantje v današnjem času spretno izognejo kazni. Z drugimi besedami; Wild Indian predstavi zločin brez kazni oz. situacijo, ko bi se posameznik moral soočiti s posledicami svojih dejanj, vendar mu različni privilegiji in zvitost omogočajo, da se skozi življenje sprehaja povsem nedotaknjen. Danes, ko čez lužo ekstremna politična korektnost narekuje, da morajo biti predstavniki manjšin (bodisi Indijanci, azijci, črnci, geji, lezbijke, transeksualci itd.) prikazani v karseda pozitivni in nekontraverzni luči, je Corbinov film nekakšen močan udarec po licu kozmetične filmske industrije. V tem filmu namreč ne boste našli junakov, ampak zgolj oportunistične lopove in mazohistične psihopate, kot je tudi osrednji lik. In ravno ta drzen pristop s seboj prinaša nekatere težave, katere bodo motile gledalce; Wild Indian je film z zgodbo, v kateri bo gledalec s težavo našel nekaj, v kar bi bil dejansko čustveno vpleten. Glavni “junak” je vse prej kot všečen, hkrati žal tudi dokaj nezanimiv, saj ga film zunaj tega, da je uspešen poslovnež in družinski človek, ki več kot očitno ne mara lastne družine, ne uspe definirati. Drugače povedano; Wild Indian je zanimiv filmski eksperiment s pristopom, ki je zanj hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. Po eni strani film uspe gledalca ujeziti in ga pošteno zbosti, vendar pa mu hkrati daje premalo, da bi mu izdelek kot celota ostal v trajnem spominu. Dobre igralske predstave, obetavna prva polovica in pristni realizem so glavni aduti filma, katerega duh pa je morebiti preveč “zloben”, da bi gledalce povsem prepričal.

Četudi se ga drži sloves igralca, ki pogosto postreže s teatralnimi in absurdnimi nastopi pred kamero, je pohvalno, da se še najde kdo, ki prepozna talent Nicolasa Cagea in tega izkoristi za nekaj, kar je vredno njegovega truda. Dramski triler Pig je takšne vrste film; Cage v njem odigra vlogo Roba, samotarskega in introvertiranega lovca na tartufe, ki živi v stari kolibi sredi gozda, njegova edina družba pa je simpatična pujska, katero neke noči ukradejo, zato Rob skupaj s poslovnim partnerjem Amirjem odpotuje v Portland, da bi izsledil tiste, ki so odgovorni za krajo pujske. Četudi se film ponaša z nekoliko banalno zgodbo, se je scenarist in režiser Michael Sornoski (to je tudi njegov celovečerni prvenec) loti s presenetljivo resnostjo ter drznim eksperimentom prepletanja navidez nerazdružljivih žanrov; kar se začne kot western z estetiko južnjaške gotike, se kmalu spremeni v urbano noir kriminalko, kjer protagonist preko lova na tatove njegove pujske nehote krene na pot samoodkrivanja oz. soočanja z lastno identiteto ter skrivnostno preteklostjo, ki je ni nikoli zmožen v celoti pustiti za seboj. Pa vendar Pig ni ne western, ne kriminalka, ampak v prvi vrsti karakterna študija, ki postreže z mnogimi presenetljivo emocionalnimi in celo humornimi trenutki, četudi počasen tempo ter zanašanje na nekonvencionalne pripovedne tehnike od gledalca zahtevata nekoliko več potrpežljivosti in zbranosti. Sornoski se bolj kot na dialoge zanaša na naravni ekspresionizem, obrazno mimiko ter subtilno trosenje drobtinic, ki postopoma razgalijo ozadje sprva preproste zgodbe o samotarju, ki si preprosto želi nazaj svojo ljubljeno žival. Tisto, kar pa ves film poganja, pa je kakopak Cage z verjetno eno najboljših igralskih predstav v svoji karieri, saj je ta povsem drugačna od tistih, ki smo jih od dotičnega igralca vajeni; Cage je tokrat zadržan, z redkimi ekspresivnimi momenti (kar sovpada z vzdušjem zgodbe) in s svojo naturalistično prezenco tako prepričljiv, da gledalec nemudoma vzljubi glavnega junaka in njegovo pot do odrešitve. Pig je nepredvidljiv, očarljivo čudaški in ganljiv portret človeka, ki je morebiti izgubil vse, vendar se je kljub temu pripravljen boriti za tisti majhen drobec upanja, ki mu je ostal.