My Son je britanska predelava istoimenskega belgijskega dramskega trilerja iz leta 2016 v režiji Christiana Cariona in pripoveduje zgodbo o očetu, ki prejme telefonski klic svoje bivše žene s tragično novico o skrivnostnem izginotju njunega sina edinca. Naključje je naneslo, da je predelavo prav tako spisal in režiral Carion, kar je po svoje dobra poteza, hkrati pa tudi nesmiselna, saj ni povsem jasno, zakaj se sploh lotevati predelave lastnega filma, če pa lahko gledalec mirne volje svojo pozornost nameni izvirniku. Morebiti Carion računa, da bo z angleško govorečim filmom imel več možnosti za uspeh na mednarodnem tržišču, še posebej, če ima ob sebi igralskega kalibra kot je Jamec McAvoy v glavni vlogi. Dogajanje je postavljeno v morbidno in temačno škotsko višavje in že pri uvodnih kadrih postane jasno, da se film močno zgleduje po hladni estetiki skandinavskih noir kriminalk, kjer ni veliko prostora za upanje, humor in preproste rešitve nastalih težav. Film se v celoti osredotoča na osebno potovanje glavnega junaka, ki se ni prisiljen soočiti zgolj z izginotjem svojega sina, ampak neprijetnim dejstvom, da ni bil nikoli vzoren oče in da je bil tekom njegovega odraščanja bolj ali manj odsoten. Carion ta del zgodbe predstavi dokaj prepričljivo, še posebej po zaslugi McAvoyjeva, ki za film ni prejel nobenega scenarija in je svoje dialoge popolnoma improviziral (za razliko od ostalih igralcev, ki so se ravnali po začrtanem scenariju), zaradi spontane reakcije na dogajanje okoli njega pa glavni lik postane bolj všečen in tudi zanimiv za gledalca. K temu dodajmo še pristno morečo atmosfero in dobro negovanje suspenza (vsaj v prvi polovici) in zdi se, da My Son morebiti ne upraviči svojega obstoja kot predelava, je pa navkljub temu povsem spodoben žanrski izdelek, ki ne traja predolgo, da bi se začel vleči. To pa hkrati predstavlja tudi slabo novico, saj se na več mestih zdi, da je film vsebinsko nedodelan; z izjemo glavnega lika in njegove bivše žene so vsi nastopajoči v filmu prisotni bolj ali manj za okras (še posebej nov partner bivše žene), nekoliko pa zmoti tudi prenagel razplet dogodkov, ki so povrhu tega tudi skromno pojasnjeni, ob zaključku pa bo nemalo gledalcev dobilo občutek, da nekaj manjka. A tistim, ki si želite slabo uro in pol nepretencioznega noir krimiča, bo My Son zadovoljil apetite.

The Guilty je dokaj zvesta predelava istoimenske danske uspešnice iz leta 2018, ki je v ospredje postavila konfliktnega policista v klicnem centru, ki na večer pred usodnim zaslišanjem zaradi povzročitve smrti civilista prejme telefonski klic ženske, ki trdi, da jo je ugrabil njen nasilni partner. Glede na to, da imamo opravka s predelavo, bo marsikateri gledalec že vnaprej izoblikoval mnenje, da je ogled pričujočega filma popolna izguba časa in naj vsakdo svojo pozornost nameni izvirniku. To do določene mere drži, vendar pa bi bilo zelo krivično reči, da The Guilty režiserja Antoina Fuque spada v isto kategorijo kot večina brezdušnih in generičnih čezlužnih predelav iz evropskega in azijskega trga. Kot je znano, se film odvija na eni lokaciji (policijski klicni center), vsa pozornost pa je usmerjena na glavnega junaka, ki skuša preko telefonskih klicev razrešiti navidez nerešljivo situacijo, hkrati pa se soočiti z lastnimi demoni in strahovi zaradi negotove prihodnosti. Ameriška predelava ima velikansko srečo, da osrednji lik odigra Jake Gyllenhaal, trenutno eden najboljših igralcev na svetu in on sam je dovolj velik razlog, da filmski puritanci dajo pričujočemu izdelku možnost vsaj enkratnega ogleda. Gyllenhaal je namreč v glavni vlogi znova izvrsten in postreže z ravno pravšnjo mero čustev, impulzivnosti in odločnosti, ki jo zahteva osrednji lik, Fuqua pa presenetljivo uspešno ohranja suspenz in tesnobno ozračje izvirnika, pa četudi okvirna zgodba ostaja bolj ali manj nespremenjena z zgolj malenkostnimi dodatki (eden od teh je, da se zgodba odvija v času množičnega požara v mestu, zaradi katerega je stanje na cestah še bolj kaotično kot sicer). The Guilty je morebiti res nepotrebna predelava in tisti, ki vihajo nos nad tovrstnimi čezlužniškimi projekti, bodo verjetno našli veliko razlogov za pritoževanje, toda kljub temu gre za enega redkih remakov, ki – če že nič drugega – povečini razume, zakaj je izvirnik v očeh mnogih tako unikaten in strašansko napet. Z drugimi besedami; The Guilty je remake, ki ga nismo potrebovali, a navkljub temu ni bebav in retardiran kot večina čezlužniških predelav.