Četudi je akcijska srhljivka Till Death (zaenkrat) deležna presenetljivo pozitivnih odzivov tako kritikov kot občinstva, že bežen pogled na njeno okvirno zgodbo ne ponuja ničesar, nad čemer bi bil gledalec pretirano zainteresiran; Emma se nekega jutra zbudi priklenjena z lisicami na svojega mrtvega moža, ki pred njenimi očmi stori samomor, situacija pa se še poslabša, ko v njen dom vdreta dva kriminalca, da bi jo umorila. Na najbolj poenostavljen način bi lahko rekli, da Till Death spominja na kombinacijo trilerja Geralds Game in komedije Home Alone, seveda z mnogo več poudarka na nasilju kot pa humorju in fizičnih gagih. Kot že omenjeno, okvirni zaplet ni ravno obetaven, saj je žanr srhljivk (še posebej tistih z bolj feminističnimi toni) dobesedno nasičen s tovrstnimi filmi in žal je končni rezultat točno tisto, kar se potihem pričakuje; neškodljiv, kratkočasen, vendar pa hkrati izredno predvidljiv, le redko napet in dolgočasen triler, ki bi lahko mirne volje strmoglavil na DVD tržišče in pristal med ceneno B – robo. Glavna težava filma ni toliko v tem, da ima prežvečeno vsebino, ampak predvsem v tem, da je režiser in scenarist S.K. Dale za glavno vlogo rekrutiral nikogar drugega kot Megan Fox. Da, točno tisto Foxovo, ki se je najbolj spomnimo po njenem poziranju v kratkih hlačkah v hitropotrošnih akcijskih smeteh Transformers in epizodnih vlogah v igrani različici Teenage Mutant Ninja Turtles. Zunaj teh dveh blockbusterjev Foxova ni pustila nekega globjega vtisa in tudi v pričujoči srhljivki dokaže zgolj to, da zaenkrat še ni sposobna nositi filma na lastnih plečih, še posebej zaradi njenega pogosto neekspresivnega (beri; zdolgočasnega) obraza. Ne pomaga niti to, da je njen lik obupno klišejski prototip t.i. razočaranje gospodinje s travmatično preteklostjo, ki je poročena z bogatim možem, ki ga kakopak vara. Till Death je primeren za enkraten ogled, pa še takrat se lahko zgodi, da bo gledalca film začel dokaj hitro dolgočasiti.

Glede na njegov sloves lahko rečemo, da Steven Soderbergh snema filme 36 ur na dan in 10 dni na teden, zato ni presenetljivo, da ga mnogi razglašajo za najbolj aktivnega, kreativnega in drznega filmarja, ki mu tudi po vseh teh letih ne primanjkuje dobrih idej. Dober dokaz za to je tudi njegov najnovejši film, staromodna neo-noir kriminalka No Sudden Move, ki gledalcu pade v oči že zaradi izredno bogatega in zavidanja vrednega igralskega ansambla; ko v enem filmu združiš takšne kalibre kot so Don Cheadle, Benicio del Toro, Ray Liotta, Matt Damon, David Harbour in Brendan Fraser, lahko upravičeno pričakujemo nekaj posebnega in končni rezultat je film, ki več kot uspešno porabi vse svoje potencialne in dostavi enega boljših predstavnikov žanra kriminalk za odrasle. Zgodba je postavljena v Detroit leta 1954 sredi razcveta avtomobilske industrije, kjer jekleni konjiček ne postaja zgolj nujno prevozno sredstvo, ampak tudi statustni simbol. In v središču džungle in betona in pločevine se znajdejo mali nepomembni kriminalci, ki sicer posedujejo moralni kompas, vendar pa se pogosto znajdejo v situacijah, ko morajo drug proti drugemu spletkariti; trojica lopovov, preudarni Curt, gizdalinski Ronald in vročekrvni mladenič Charley so najeti za izvedbo navidez preprostega posla, ki pa se kakopak hitro sfiži in še preden lahko gledalec dahne Fargo in Goodfellas, Soderbergh pelje zgodbo skozi labirint prevar, nasilja, seksa, denarja in vonja po bencinu. No Sudden Move je po svojem majhen film, ki se odvije v zgolj nekaj dneh na peščici lokacij, namesto akcije, pretepanja in pregonov pa prevladujejo pikri dialogi ter osredotočenost na karakterizacijo likov, ki so vsi po vrsti simpatično zlobni, cinični, humorno nezaupljivi drug do drugega in včasih tako ekscentrični, da izgledajo, kot da bi pobegnili iz filmov bratov Coen. In četudi je večina “akcije” omejena na neskončne dialoge, film niti za minuto ne deluje razvlečeno in dolgočasno, še posebej po zaslugi pričakovano odličnih igralskih kreacij, neverjetno energije, nepredvidljivih zapletov in pristnega vonja po starošolskem krimiču, ki se ga ne bi sramovala niti Raymond Chandler in Jim Thompson. V vseh pogledih ustvarjalni presežek.