Psihološki triler The Woman in the Window bi moral luč sveta ugledati že leta 2019, vendar so negativni odziv testnega občinstva, vnovična montiranja ter pandemija koronavirusa povzročili, da je film doživel svojo premiero šele letos na Netflixu. Ta podatek bi lahko služil kot opozorilo, da se film režiserja Joeja Wrighta navkljub zvezdniški zasedbi (Amy Adams, Anthony Mackie, Gary Oldman, Jennifer Jason Leigh, Julianne Moore) očitno ne more pohvaliti s kvalitetno vsebino. Že sam okvirni zaplet ne bi mogel biti bolj očitna kopija Hitchcockove klasike Rear Window; Anna je otroška psihologinja, ki zaradi agorafobije (strah pred odprtimi prostori) večino dneva preždi za stenami svojega stanovanje na Manhattanu. Ko se spozna z novimi sosedi in ugotovi, da je mož nasilnež, žena in sin pa žrtev njegovega pogosto agresivnega obnašanja, se Anna čuti dolžno, da ju zaščiti, situacija pa postane še bolj zapletena, ko je Anna priča ženinemu umoru, zaradi njenega nestabilnega psihičnega stanja pa ji nihče ne verjame, zato se odloči raziskati ozadje zločina na lastno pest. Kot je že bilo omenjeno, se film v prvi polovici odvija v stilu Hitchockovih klasik suspenza in navkljub neizvirnosti uspe pritegniti gledalca, še posebej po zaslugi znova odlične Adamsove, ki se v vlogah žensk z osebnostimi motnjami in tragično preteklostjo očitno zelo dobro znajde in tudi tokrat dokaže, da lahko s svojo igro reši še tako predvidljiv in nenavdihnjen material. A glavne težave filma se pojavi v drugi polovici, ko zgodba nenadoma postane prenasičena z nelogičnimi oz. slabo pojasnjenimi zasuki in vodi v popolno zmešnjavo; gledalci smo priča stranskim zgodbam, ki pridejo od nikoder in tudi vodijo nikamor, igranje – z izjemo Adamsove – postaja vse slabše (še posebej zanič je Oldman, ki ne bi mogel delovati bolj nezainteresirano), okvirna zgodba pa se tako močno trudi šokirati, da ob tem izgubi še tisti majhni meri suspenza in smisla, ki ga film za silo ohrani v prvi polovici. Nasploh se zdi, da bi The Woman in the Window bolje deloval kot miniserija, saj bi s tem lahko bolje razvila vse elemente zgodbe in tudi dala likom več prezence ter globine. Adamsova sicer znova dokaže, da je sposobna držati pokonči še tako povprečen film, žal pa tokrat to očitno ni bilo dovolj, da bi film označili s kakšno drugo besedo kot razočaranje.

Zgodba dramskega trilerja The Secrets We Keep je postavljena v okolje klasičnih filmov noir; v idilično ameriško predmestje iz 50. let, kjer prebivalci dobro poznajo drug drugega in uživajo v svoji navidez idlični rutinski vsakdanjosti. Mednje spadata tudi Maja, romunska priseljenka in njen mož Lewis, spoštovan zdravnik. Njun zakon je sicer srečen, toda Maja še vedno boleha za travmami druge svetovne vojne, ki pa pridejo še bolj do izraza, ko nehote trči ob tujca švicarskega porekla Thomasa Steinmanna, za katerega je prepričana, da je nekdanji nacistični vojak, med drugim odgovoren za umor njene sestre. Maja in Lewis se lotita tveganega načrta; Thomasa ugrabita in vzameta za talca z namenom, da bi priznal svoje zločine. Lagali bi, če rečemo, da je The Secrets We Keep vse prej kot standardna žanrska vaja, saj hodi po bolj ali manj preverjenem terenu in redko postreže z vidnejšimi presenečenji; znova imamo opravka z zgodbo o posamezniku, ki zaradi travm iz preteklosti ni zmožen najti sreče v sedanjosti, svojo edino odrešitev pa vidi v mučenju tistih, ki so za njegovo bolečino odgovorni. Kot že rečeno, so zgodbe o ameriških predmestjih, ki se spremenijo v center nasilja in potlačenih travm, že skoraj klišejska zasnova vsakega filma noir in tudi tokrat ni nič drugače. Navkljub temu pa je The Secrets We Keep presenetljivo gledljiv, kratkočasen in mestoma napet film, ki uspe že ničkolikokrat videno zgodbo predstaviti z dobršno mero suspenza, še posebej zato, ker vse do zadnje tretjine ne daje jasnih odgovorov na vprašanje, če je Steinmann resnični krivec ali zgolj žrtveno jagnje Majinih travmatiziranih spominov. Filmu pomaga tudi odlična igralska zasedba, kjer dominira predvsem Noomi Repace v glavni vlogi, nič slabša pa nista Joel Kinnaman kot Steinmann in Chris Messina kot Majin mož, liki pa so sicer enostavno razviti, toda ravno prav poistovetljivi, da nam zanje ni vseeno. Četudi so tematike, ki se jih film loteva, obravnavane dokaj površinsko in pripeljejo do predvidljivega epiloga, je The Secrets We Keep presenetljivo spodobna žanrska zabava.