Temačni komični triler Promising Young Woman gledalca že od samega začetka vodi za nos; v prvem kadru vidimo mlado Cassandro, močno vinjeno za mizo nočnega kluba, do nje pristopi navidez uglajen mladenič, ki ji ponudi vožnjo domov, nekje na pol poti se znajdeta v njegovem stanovanju, mladenič dekle položi na posteljo in začne otipavati in… na tej točki bi gledalci pomislili, da bodo priča zapletu iz kontraverznega šokerja I Spit On Your Grave, vendar temu ni tako. Cassandra, ki jo odigra fenomenalna Carey Mulligan, v resnici ni naivna punčara in žrtev posilstva, ampak razkurjeni angel maščevanja pokojne prijateljice Nine; ta je bila, ko sta punci še skupaj študirali medicino, posiljena s strani bogataških študentov, nato pa je iz obupa (njenim obtožbam o posilstvu ni verjel nihče, še najmanj pa vodstvo univerze, ki si ni želelo privoščiti škandala) storila samomor. Promising Young Woman, sicer scenaristični in režijski prvenec britanske igralke Emerald Fennell, bi lahko opisali kot ostro in provokativno klofuto toksični moškosti, družbenemu oportunizmu ter napetosti med spoloma, ki pridejo najbolj do izraza ravno v takšnih primerih, kot je Nini; ženska, žrtev posilstva, je bodisi utišana ali pa ožigosana za “lajdro, ki je dobila tisto, kar je izzivala”, Cassandri pa vsi svetujejo, naj opusti iskanje pravice in gre naprej s svojim življenjem. Posebnost pričujočega filma je ta, da glavne junakinje in njenega boja ne idealizira, ampak prikaže tudi posledice, ki jih takšen način življenja prinaša; Cassandra je falirana študentka, ki živi doma pri starših in se preživlja kot natakarica v manjši kavarni, kaj več od tega pa nima za pokazati. Fennellova tako koncepta maščevanja ne interpretira kot sredstvo za doseganje pravice, ampak tudi kot sredstvo za posameznikovo avtodestrukcijo, kar je zanimiv način podajanja sicer klišejske zgodbe. In povečini Promising Young Woman svoje delo opravi zelo dobro; poleg odličnih igralskih predstav poskrbi za nekaj presenečenj, živahno dogajanje, prefinjen humor in ravno prav oster feministični naboj, ki večinoma deluje iskreno in brez značilne hollywoodske melodramatičnosti. Film se seveda ne izogne pretiranemu stereotipiziranju moških kot imbecilnih seksistov, prav tako pa se zdi, da se zgodba na več mestih, ko bi lahko postala bolj brutalna, brez pravega razloga drži nazaj in tako gledalcu prihrani tisti odločilni udarec, s katerim bi ga lahko sesula na tla. Navkljub drobnim napakam je Promising Young Woman več kot obetaven prvenec britanske igralke, na katero je treba biti v prihodnosti pozoren.

Psihološki triler Martha Marcy May Marlene se glede na zaplet začne tam, kjer se vsebinsko podobni filmi končajo; naslovna junakinja pobegne iz primeža nasilnega kulta, kjer je živela dve leti in najde zatočišče pri svoji odtujeni starejši sestri, vendar jo kmalu zatem začnejo preganjati boleči spomini na mračno obdobje, ko je bila priča množičnim posilstvom, čustvenim zlorabam in fizičnemu nasilju s strani vodje kulta. Film režiserja in scenarista Seana Durkina po strukturi film razdeli na že omenjene flashbacke glavne junakinje ter njeno težavno prilagajanje novemu okolju, kjer je takoj jasno, da se dekle zlepa ne bo uspelo znebiti sence preteklosti in da bo njena integracija v “normalno” družbo vse prej kot enostavna. In četudi drži, da smo takšne zaplete v filmih že videli, se Martha Marcy May Marlene lahko pohvali s presenetljivo realističnim prikazom posledic, ki jih na posamezniku in njegovih bližnjih pusti težka psihična travma; gledalec tako spremlja kolaps glavne junakinje, ki se sooča s preteklostjo tako, da skuša od nje zbežati (Martha skozi celoten film nikomur ne zaupa, kaj se ji je v resnici zgodilo in je zato prepuščena sama sebi in svoji bolečini), vendar pa se ta skozi skrbno vkomponirane flashbacke, ki niti približno ne zmotijo ritma zgodbe, vedno znova (in pogosto nasilno) vrača v njeno zavest. Durkin zaplet z nasilnim kultom tako ne uporabi v namene suspenza, kot smo vajeni pri npr. grozljivkah, ampak motiv kulta uporabi bolj kot element vzroka, zaradi katerega pri posamezniku nastane travma in se postopoma razvija v dnevno nočno moro. Preproste rešitve konflika tu ni in Durkin se tega močno zaveda, zato povsem nenaden in nedorečen konec nosi globji smisel, saj pušča Martho na razpotju, na točki med norostjo in razsodnostjo. A film ne bi izpadel tako dobro brez fenomenalne igre Elizabeth Olsen, ki postreže s svojo najbolj raznoliko, zahtevno in čustveno kompleksno vlogo v svoji karieri, nič slabša pa nista Sarah Paulson kot njena starejša sestra in glas razuma ter John Hawkes, ki je kot vodja kulta s svojo umirjenostjo toliko bolj zlovešč in enigmatičen. Martha Marcy May Marlene je film za močne živce, kjer gledalec skupaj z glavno junakinjo išče vprašanja in pogosto obtiči v slepi ulici.