Glavna junakinja pričujočega filma Jean bi lahko bila tipična ameriška razočarana gospodinja; večino dni preživi sama z dojenčkom (ki se že takoj na začetku izkaže za ukradenega) in poskuša skuhati vsaj eno spodobno kosilo za svojega moža, sicer malega kriminalca Eddieja. A kmalu se izkaže, da je Eddie bistveno večja riba v kriminalnem podzemlju kot se je zdelo na prvi pogled in ko ta izda svoje partnerje, je Jean dobesedno čez noč vzeti dojenčka, zapustiti svojo hišo in zbežati pred tistimi, ki bi ji želeli škodovati. Ta zaplet predstavlja okostje po 70. letih dišeče kriminalne drame I’m Your Woman režiserke in soscenaristke Julie Hart, ki prepleta elemente road movieja, karakterne drame in črnohumornega “fargovskega” trilerja z močnimi feminističnimi podtoni, ki pa niso po hollywoodsko nadležni in poenostavljeni. Odlika Hartove je ta, da že znano zgodbo o begu nedolžne ženske pred barabini preoblikuje v sporočilno močno parabolo o trku občutljivega in čustvenega ženskega ter surovega in pogosto nasilnega moškega sveta. Jean, ki se nam prvič predstavi kot nesamozavestna, molčeča in vase zaprta ženska, ki želi ugajati svojemu možu, se pred našimi očmi spremeni v karakterno močno osebo, ki najde svojo pot v življenju in se hkrati nauči lekcije iz materinstva, finančne neodvisnosti ter samozavesti. Z drugimi besedami; če bi radi videli film z močnim ženskim likom, po katerem tako močno hrepeni Hollywood, potem je I’m Your Woman pravi naslov za vas. Uspeh filma leži v njegovem ostrem realizmu, prepričljivem vzdušju 70. let (z izvrstnim in barvitim soundtrackom) ter iskreni osebnostni preobrazbi glavne junakinje, katero fenomenalno upodobi Rachel Brosnahan, četudi preostala igralska zasedba pusti močan vtis. Če bi iskali kakršnokoli napako, je mogoče zgolj ta, da je film nekoliko predolg in da bi lahko bil vsaj za deset minut krajši, še posebej v zadnji tretjini. Razen tega pa je I’m Your Woman odličen feministični triler, o katerem lahko v Hollywoodu zgolj sanjajo.

“Potreben je samo en dan, ki bo razsodnega človeka oropal razsodnosti,” se glasi citat znamenitega Batmanovega zlikovca Jokerja. In s to mislijo bi lahko zaokrožili bistvo akcijskega trilerja Unhinged, sicer enega izmed prvih filmov, ki si je upal obiskati kinematografe le nekaj mesecev po izbruhu epidemije koronavirusa. V precej temačnem in brutalnem uvodu, kjer spremljamo duševno neuravnovešenega moškega Toma Cooperja (Russel Crowe, ki je neverjetno podoben igralcu Johnu Goodmanu), ki hladnokrvno umori svojo bivšo ženo in njenega novega fanta, gledalci dobimo občutek, da bo film ubral podobno pot kot Schumacherjeva klasika norosti Falling Down; epileptična montaža posnetkov objestnih voznikov, neredov po ulicah ter krvavih prometnih nesreč je pospremljena z apokaliptičnimi napovedmi o tem, da smo ljudje kot civilizacijo zavozili na celi črti in da je svet postal zgolj kotlovnica nasilja, živčnih zlomov ter jeze. Žal pa Unhinged na tej točki ukvarjanje s sicer fascinantno probematiko popolnoma zanemari in namesto tega postreže z dokaj predvidljivo zgodbo o tem, kako mlada mamica na cesti ponesreči trči ob Toma in postane njegova tarča. Od tod naprej se film spremeni v sicer kratkočasen, napet in zabaven triler, ki pa ves čas ostaja zgolj to, kar je škoda, saj bi bolje razvita in poglobljena zgodba lahko postregla z ostro refleksijo kaosa, v katerem se trenutno nahaja Amerika (in večina sveta, če smo pošteni). Namesto tega smo deležni številnih pregonov, tekanja po ulicah, govorjenja po telefonih in še več pregonov. Filmu se šteje v plus, da noben od likov ni preveč zabit ali zoprn, tudi Crowe je kot negativec osvežujoče prepričljiv, film pa uspe ves čas ohranjati dovolj visok nivo napetosti, da gledalca ne bo dolgočasil. Če odmislimo nekaj lukenj v zgodbi in neizkoričenost potenciala, ki ga film sprva ponuja, je Unhinged neškodljivo razvedrilo za preganjanje dolgčasa.