Tom Cruise je daleč od slabega igralca, vendar pa je mojo malenkost pri njemu vedno zmotilo to, da se v vsakem filmu preveč trudi postati močan vtis in zato izpade nekoliko prisiljeno in neprepričljivo. Zato ga je toliko večje veselje gledati, ko se pred kamero naposled sprosti in pozabi na svojo obsesijo, da mora vsem ugajati. Collateral je več kot primeren dokaz za to, da se Cruise lahko spusti iz verige, odvrže lik dobrosrčnega lepotca in se prikaže v karseda zlovešči luči. Tokrat kot najeti morilec Vincent, ki nekega večera vstopi v taksi naivnega in v rutino ujetega taksista Maxa (prav tako odlični Jamie Foxx), pred katerim je nora noč; dvojica se namreč pelje od kraja do kraja, kjer Vincent hladnokrvno umori svoje žrtve (sicer priče v sodnem procesu zoper lokalnega kriminalnega botra), Max pa je naslovu primerno zgolj kolateralna škoda, nekakšen pavliha, ujet v primež krvi in nasilja. Collateral je preprost, učinkovit in kot struna napet kriminalni triler, ki izvrstno lovi ravnotežje med vrtoglavo akcijo in noirovskim vzdušjem, za kar poskrbi spretna režija legendarnega Michaela Manna. Film skriva aduta v glavnih junakih in njuni bizarni “buddy-buddy” kemiji, ki pride še toliko bolj do izraza zaradi Cruisove ledene morilskosti v očeh in Foxxove zmedene vsakdanjosti. Filmu bi sicer lahko očitali dvoje; da ima na trenutno malce neumne zaplete (Max ima veliko priložnosti, da bi se rešil iz Vincentovega objema, vendar nobene od teh ne izkoristi), prav tako pa se v zadnji tretjini začne zgodba zatekati h klišejem in neprepričljivim značajskim preobrazbam, še posebej ko se Max nenadoma spremeni v akcijskega junaka. Navkljub napakam je Collateral prava žanrska poslastica, ob kateri boste čutili močno razbijanje lastnega srca.

7500 glede na okvirno zgodbo izgleda kot še en generični triler o terorizmu; film, katerega dogajanje spremljamo izključno iz notranjosti pilotne kabine, v ospredje postavi pilota Tobiasa (Joseph Gordon-Lewitt), ki je med letom potniškega letala iz Berlina proti Parizu postavljen pred težko preizkušnjo, ko islamski teroristi ugrabijo letalo z namenom, da bi izvedli samomorilski napad. Tobias se še pravi čas uspe zakleniti v kabino, od tega trenutka naprej pa se začne odvija napeta dirka s časom, ki od glavnega junaka zahteva sklepanje izredno težkih moralnih odločitev. Kot že rečeno; 7500 bi lahko nehote označili za še en klasični triler o boju med dobrim in zlim, med ameriškim pilotom ter zblaznelimi teroristi, toda film uspe preseči to črno-belo razumevanje realnosti in se odpoveduje za tovrstni žanr filmov značilnemu patriotizmu ter sentimentalnosti. Upal bi si celo reči, da je 7500 dokaj realističen prikaz ekstremne situacije, ki svojo pozornost ne namenja zgolj glavnemu junaku, ampak z vključitvijo lika prestrašenega 19 – letnega terorista, ki ne verjame v pravičnost svojih dejanj, daje dogajanju mnogo več vsebinske kompleksnosti. Osvežilno je tudi to, da glavni junak ni tipični ameriški patriotski bojevnik, ampak skromen človek, ki se na najtežji možni način nauči pomene žrtvovanja in poguma. To kakopak ne bi bilo možno brez odlične igre Lewitta, velja pa še pohvaliti režiserja in scenarista Patricka Vollratha, ki uspe prepričljivo izkoristiti svoj minimalistični pristop prikaza zgodbe na eni samo lokaciji, ne da bi se ob tem gledalec dolgočasil in čutil, da je film preveč razvlečen. 7500 se resda poslužuje že večkrat videnega koncepta in ne ponudi močno razsvetljenih pogledov na problematiko terorizma, je pa navkljub temu eden redkih prizemljenih in realističnih portretov situacije, ki je zadnjih 20. let postala žal prepogosti spremljevalec mnogih letalskih poletov.