Režiserka in scenaristka Jennifer Reeder nas že v prvih minutah svojega napol psihadeličnega neo-noir trilerja Knives and Skin opomni, v kakšen svet se spuščamo; v svet, kjer se resničnost vedno znova podreja pravilom surrealnega, abstraktnega in celo grotesknega. Takšna kombinacija nas kakopak nemudoma spomni na zgodnja dela Davida Lyncha (še posebej triler Blue Velvet in nadaljevanko Twin Peaks), vendar Lynch je tiste sorte filma, ki ga je težko imitirati. Žal je to tudi največja težava Reederinega sicer kompetentno narejenega filma Knives and Skin; prevečkrat zatava v golo kopiranje “lynchevskih” idej, kar posledično škodljivo vpliva na vsebino, ki ostane nedokončana in premalo vzdušna. Reederjeva se sicer močno trudi in prva polovica filma dejansko zbuja veliko potenciala; zgodba se namreč osredotoča na prabivalce malega ameriškega mesta, katerega pretrese izginotje najstnice, prebivalci pa se vsak na svoj način (in s skrivnostmi, ki jih čuvajo drug pred drugim) spopadajo z nastalo situacijo, še posebej najstniki, ki se morajo povrhu tega še soočati z lastnim pomanjkanjem življenjskih ambicij in kroničnim dolgčasom. Knives and Skin je sicer mestoma unikatna izkušnja, ki se spogleduje z različnimi žanri (med drugim tudi z muzikalom) in skuša ambiciozno prikazati suhoparnost in enoličnost vsakdana glavnih junakov, le da ni povsem jasno, če ni to zgolj posledica napol pečenega scenarija, zaradi katerega se zdi, da zgodbi in likom manjka čustvena globina. Nasploh se zdi, da filmu manjka fokusa; namesto, da bi se držal rdeče niti, rad skače naokoli, predstavi številne stranske zgodbe brez zadovoljivega razpleta in ob koncu gledalca zgolj opomni na izgubljen potencial. Da ne bo pomote; Knives and Skin se lahko pohvali s privlačno fotografijo, dobrimi igralskimi predstavami in (sicer redkimi) trenutki briljance, vendar je kot celota nekoliko nerazdelan in tako izgubljen film kot so izguljeni njegovi glavni junaki.

Psihološka srhljivka Silence of the Lambs upravičeno velja za enega najbolj strašljivih in elegantnih trilerjev 90. let, ki je med drugim osvojila tudi oskarja za najboljši film in najboljšo stransko moško vlogo (fenomenalni Anthony Hopkins). Uspeh in sam vpliv filma je očitno vzpodbudil tudi pisatelja Thomasa Harrisa, ki je sicer tudi avtor literarne predloge omenjene mojstrovine, da je leta 1999 izdal njegovo nadaljevanje z naslovom Hannibal. In ker morajo v Hollywood kovati železo, dokler je vroče, je filmsko adaptacijo dve leti kasneje zaplodil Ridley Scott, v vlogi enako uglajenega kot tudi psihopatskega morilca Hannibala Lecterja pa se je vrnil fenomenalni Anthony Hopkins. Pričakovanja so bila – glede na vse vpletene v nastanek filma – visoka in podobno kot roman je tudi končni izdelek naletel na mešane odzive kritikov in javnosti, pogosto pa se je omenjala beseda razočaranje. In žal tudi sam ne morem najti bolj primerne besede; Hannibal je razvlečen, dolgočasen, nevzdušen in boleče rutinski hollywoodski pofl, ki ne premore niti kančka suspenza, kaj šele strašljivosti svojega predhodnika. Da ne bomo krivični; igralske predstave so povečini spodobne (Julianne Moore, ki tokrat upodobi agentko FBI Starlingovo je dobra zamenjava za Jodie Foster, medtem ko je Hopkins presenetljivo medel, zdolgočasen in v filmu zgolj zaradi visokega honorarja) in na trenutke je film nasičen s facinantno morbidnim nasiljem, vendar pa kot celota nikoli ne pritegne. Za to je delno kriv večni problem režiserja Scotta, ki v filmih (pre)pogosto preferira stil nad vsebino, večinoma pa tudi to, da naslovni lik dr. Lecterja preprosto ni več strašljiv ali gospodovalen, ampak deluje kot zdolgočasen upokojenec z željo po človeškem mesu. In če je Silence of the Lambs živahen najstnik, je Hannibal njegov utrujen oče, ki sedi na verandi in se brez kondicije sprašuje, zakaj sploh še živi.