Starševstvo ni bila nikoli enostavna naloga, še posebej ne za tiste, ki nanj niso ustrezno pripravljeni. Verjetno ni starša, ki vam vsaj enkrat v življenju ne bi rekel, da je vzgoja otroka hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo, ki ti hkrati daje in jemljem življenjske moči. Kaj pa se zgodi, ko vzgoja otroka zaide v popolnoma napačno smer? Zgodi se verjetno eden najbolj provokativnih, napornih, neprijetnih in nepopustljivih filmov tega desetletja, temačni psihološki triler We Need to Talk About Kevin trenutno ene najboljših filmark na svetu, škotinje Lynne Ramsay. Film spregovori o večletnem težavnem odnosu med uspešno pisateljico Eve (fenomenalna Tilda Swinton v eni svojih najzahtevnejših in najbolj pretresljivih predstav) ter njenim sinom Kevinom, ki je že od rojstva naprej zaznamovan z nenavadnim obnašanjem; neprestano joka in kriči, nosi plenice skoraj do začetka najstniškega obdobja, je aroganten, konflikten, narcisoiden in predvsem nesramen do lastne matere. Tekom let se njun odnos samo še zaostri, toda ko Kevin zagreši tragedijo, ki dobesedno uniči celotno družino, se Eve zateče v samotarsko življenje sramu, travm in dvomov o tem, kako močna je dejansko njena materinska ljubezen. We Need to Talk About Kevin je zahteven film, ki že večkrat videne teme predstavi na nov, inovativen način; z nenadnimi preskoki med različnimi časovnimi obdobji, včasih že kar psihadeličnim vzdušjem in neprijetno atmosfero Ramsayjeva pred očmi gledalca zgradi pravi “človeški pekel”, v katerem je težko najti odgovore na mnoga zapletene vprašanja, vendar pa so slednja preveč glasba in ostra, da bi jih preslišali. A četudi film v naslovu nosi Kevinovo ime, gre v prvi vrsti za psihološki portret obupane in razočarane matere, ki mora nositi breme sinovih grehov. Nekatere gledalce bi znal zmotiti nekronološki prikaz dogodkov in (preveč) odprta zgodba z nejasnim zaključkom, toda We Nee to Talk About Kevin je film, ki se ne more v nobenem primeru končati z zadovoljivim oz. katarzičnim epilogom.

Po mojem mnenju so Irci eden najbolj iskrenih narodov na svetu, ki so zmožni ustvariti avtorefleksijo na prav poseben način. To se odraža tudi preko njihove filmske umetnosti, ki v sebi skriva zanje značilno dozo socialnega realizma, ki je enako grob, tragičen pa tudi humoren. Slednjega v pričujočem filmu sicer ni moč najti, je pa Calm With Horses vzoren primer tega, zakaj so Irci še vedno unikatni prvaki na področju filma in da jim te titule še dolgo ne bo uspel vzeti nihče. Temačna noir drama, postavljena v hladno okolje irskega podeželja, predstavi zgodbo nekdanjega boksarja Douglasa (Cosmo Jarvis, ki se po načinu igre močno spogleduje z mladim Marlonom Brando), ki je psihično razklan med vlogama nasilne “gorile” lokalnih preprodajalcev mamil in skrbnega očeta svojega avtističnega sina. Četudi se zdi, da lahko ohranja ravnotežje med obema življenjema, se po ukazu, da mora prvič nekoga umiriti, v njem prebudijo negotovost, strah in predvsem dolgo potlačena čustva. Calm With Horses se večino časa ovija kot globoka osebna drama človeka, ki počasi prepoznava svoje grehe in se skuša zanje tudi odkupiti, vendar pa ga vedno znova dohiti kruta resničnost, katere ni več zmožen obvladovati. Film mojstrsko izriše glavnega junaka in njegove odnose s ključnimi liki (od bivše žene, avtistističnega sina pa vse do njegovega temperamentnega brata) ter gledalca počasi vodi do krvavega finala, kjer zgodba krene v vode kriminalnega trilerja. Ta žanrski preobrat ni niti najmanj moteč, saj predstavlja naravni razvoj zgodbe, ki je že od samega začetka postavljena v temačno in nasilno okolje, zato je povsem smiselno, da slej ko prej pride do prelivanja krvi. Poleg glavnega igralca Jarvisa je tudi preostali igralski ansambel čudovit (izpostavil bi predvsem Niamh Algar v vlogi psihično ranjene ženske, ki poleg sinčka predstavlja edino rešilno bilko za Douglasa), zgodba pa je povedana na enako brutalen kot tudi ganljiv način, zato se moči filma preprosto nemogoče upreti. Calm With Horses je še eden od draguljev irskega filma.