Ko boste prvič pogledali film Compliance, boste dobili občutek, kot da izdelek trati vas čas z neumnimi zapleti, naravnost idiotskimi odločitvami nastopajočih likov ter končnim preobratom, ki bi lahko bil zgolj delo najbolj nesposobnega filmarja pod soncem. Triler predstavi absurdno in srhljivo zgodbo upraviteljice manjše restavracije s hitro prehrano, ki nekega dne sprejme telefonski klic moškega, ki se predstavi kot policist in ji zaupa, da je njena uslužbenka, mlada Becky, eni od stran ukradla denar. Policist tekom pogovorov s posameznimi uslužbenci med drugim zaukaže, da dekle slečejo do golega, ji pregledajo vse telesne odprtine, sramotno našeškajo in prisilijo k oralnemu seksu. In vsako srhljivo dejanje je izvršeno brez okleanja… in zakaj? Po besedah uslužbencev; ker se policista vedno uboga. Compliance je brutalen prikaz tega, kako daleč seže človekova neumnost in do kakšnih srhljivih dejanj lahko privede možnost množične manipulacije nad ljudmi, ki nekomu sledijo zgolj zato, ker se predstavlja kot avtoriteta. A kar je najbolj žalostno, je to, da si film svojih absurdnih zapletov ne izmišlja, ampak zgolj povzame; Compliance je namreč resnična zgodba o seriji telefonskih nategavščin, ki so v razponu 12. let za seboj pustile mnoge žalostne zgodbe o spolnih napadih, nadlegovanjih in poniževanjih žensk. Režiser Craig Zobel uspe z vrhunskim suspenzom, odličnimi igralskimi predstavami (še posebej Ann Dowd v vlogi dobronamerne upraviteljice restavracije) in neolepšanim prikazom pristne človeške neumnosti gledalca hkrati prepričati kot tudi ujeziti. Kar pa je najpomembnejše; gledalca uspe prepričati, naj ne podleže glasu avtoritete in prisluhne svoji vesti. Zelo surov, ampak pomemben film.

Mlada ženska sredi noči stoji pred truplom (sprva) neznanega moškega, katerega je očitno ubila v samoobrambi. V stanju popolne panike se odloči trupla znebiti, toda kmalu sklene, da bo poslušala svojo vest, kar jo posledično pripelje do sklepanja ene slabe odločitve do druge. To predstavlja okvirni zaplet mračnega kriminalnega trilerja Blood on Her Name, ki znova dokaže, da za dober film ne potrebuješ zapletene zgodbe, dovolj je že to, da s pomočjo visoke mere suspenza in nepredvidljivih vsebinskih zasukov uspeš obdržati gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice. In držanje napetosti je nekaj, kar režiser in scenarist Matthew Pope brez težav obvlada; skozi pičlih 80 minut nas spremlja presenetljivo strašljiva glasba s potrpežljivim razvijanjem zgodbe, katero zaznamuje izredno temačen ton, ki izvstno ponazori psihično stanje glavne junakinje, še posebej njene občutke brezizhodnosti ter utapljanja v slabih odločitvah. Zato velja opozoriti, da Blood on Her Name ni film o ljudeh, ki premišljeno in inteligentno zagrešijo zločin in za seboj elegantno zabrišejo sledi, temveč o notranje ranjenih posameznikih, ki si želijo okusiti mirno in spokojno življenje, vendar jih okoliščine vedno znova vračajo v vrtinec nasilja in grehov iz preteklosti. Da je film pri dosegi svojega cilja še toliko bolj uspešen, se je treba zahvaliti fenomenalni Bethany Anne Lind, ki v glavni vlogi izvrstno zajame vsakdanjo žensko, razočarano ženo in mater, ki poskuša zavarovati svojo družino pred popolnim razpadom. Blood on Her Name je več kot impresiven prvenec režiserja Popa, katerega naslednji izdelek že nestrpno pričakujemo.