Ogleda mešanice romantične drame, kriminalke in road movieja Queen & Slim se sprva nisem veselil, saj sem imel občutek, da gre za eno politično korektno moralko o tem, kako je rasizem slab in edino rešitev vidi v držanju za roke in prepevanju hipijevskih pesmic okoli tabornega ognja. Že sam okvirni zaplet obljublja nekaj takšnega; naslovna junaka sta ljubimca, katera nekega večera zaradi minornega prekrška ustavi policist in začne nadlegovati, Slim pa ga v samoobrambi ustreli. Prestrašena dvojica se v paniki odloči za edino smiselno rešitev; beg. S tem se začne večdnevni pregon po državi, kjer se glavna junaka čustveno povežeta, hkrati pa jima policija ves čas diha za ovratnik. Queen & Slim režiserke Meline Matsoukas na srečo ni zatežena PC moralka, ampak napeta, mestoma zabavna, izredno čustvena in odlično odigrana dogodivščina na cesti, ki je oborožena z všečnima glavnima junakoma in prepričljivo medsebojno kemijo. Ravno ta je odgovorna, da je gledalec tako močno vpleten v dogajanje in ga spremlja vse do krvavega konca. Film se hkrati poigrava z idejo, da dejanja dvojice sprožijo rasne nemire in boj zoper nasilje policistov, vendar pri tem nikoli ne zapade v poveličevanje njunih prekrškov in jih celo problematizira. Žal pa se je Matsoukasova ob koncu očitno ustrašila, da ji ne bi kdo očital pomanjaknja hollywoodske kičaste politične korektnosti in tao postregla s precej prisiljenim epilogom, ki skuša prodati idejo, da sta glavna junaka ves čas vodila simbolični boj temnopolte skupnosti proti nasilnim belim policistom. To pa ne drži, saj film ves čas daje vtis, da gre zgolj za dva ljubimca, ki sta se znašla na napačnem kraju ob napačnem času in nič več kot to. Na srečo ta vsebinsko shizofren epilog ne uniči celotne gledalske izkušnje, zato Queen & Slim vedno ostane izredno gledljiv kriminalni road movie, ki uspe izpolniti skoraj vse cilje, ki si jih zadane.

Dramski triler Bluebird In My Heart je eden od tistih filmov, ki (znova) dokazuje, da je lahko manj več in da za dobro gledalsko izkušnjo ne potrebuješ pretirano izvirne zgodbe, če le dovolj časa nameniš likom in razvoju odnosov med njimi. Kot že rečen, je film sila preprost; nekdanji kaznjenec Danny po izpustitvi iz zapora najde zatočišče v motelu, ki ga vodita mati samohranilka skupaj s svojo uporniško hčerko Claro. Ko slednjo napade in posili lokalni preprodajalec mamil, se Danny vrne na stara pota, le da tokrat skuša preko osebnega maščevanja najti notranji mir. Bluebird In My Heart je počasen, presenetljivo otožen in temačen noir triler, ki namesto na akcijo, hitri tempo ter neprestane preobrate v zgodbi prisega na potrpežljiv razvoj maloštevilčnih likov, velikokrat pa se odreče dialogom in prepusti ozračju depresivnega urbanega okolja, da prevzame vlogo pripovedovalca in filmu doda še kanček surove, a venomer prisotne poetičnosti. In naj se sliši še tako čudno, toda glavna prednost filma Bluebird In My Heart je v tem, da sledi že ničkolikokrat videni zgodbi o odrešitvi, maščevanju in popravi krivic, vendar se znotraj le te potrudi, da nam za usode glavnih junakov ni nikoli vseeno in da vsakdo izmed njih dobi dovolj časa za razvoj, da pri gledalcu zbudi določeno mero empatije. Film v zadnji tretjini po nepotrebnem v zgodbo vnese še nekaj likov, ki so precej površinski in namenjeni zgolj temu, da nas pripeljejo do končnega strelskega obračuna, vendar pa smo do takrat že tako vključeni v dogajanje, da takšne napake niti najmanj ne zmotijo. Bluebird In My Heart je film, priporočljiv za tiste, ki jim je mar za pomanjanje vsebinske izvirnosti, če je le čustveni vložek v like in njihove usode dovolj velik.