Motherless Brooklyn bi lahko označili za življenjski projekt igralca Edwarda Nortona, saj je v njegovo realizacijo vložil več kot dve desetletji napornega dela. Četudi se roman, po katerem je film posnet, odvija v sedanjosti, se je Norton odločil dogajanje prestaviti v 50. leta in s tem ustvaril svojevrstni poklon klasičnemu filmu noir, opremljenim z mamiljivo jazz glasbo, vonjem po cigaretah in alkoholu ter zagonetno zgodbo o umorih, politični korupciji in kafkovskem spopadu z močjo oblasti. Film v ospredje postavi zasebnega preiskovalca Lionela, ki boleha za tourettovim sindromom (bolezen, kjer je posameznik podvržen nenadzorovanim trzljajem in agresivnim pljuvanjem besed) in skuša raziskati smrt svojega mentorja, ob tem pa trči ob velikansko zaroto, v katero je vpleten celo sam župan mesta in njegovi tesni sodelavci. Motherless Brooklyn ne bi mogla biti bolj natančna imitacija staromodnih noir kriminalk, vendar to ne pomeni, da je film zgolj brezsramna žanrska kopija, še posebej po zaslugi občudovanja vredne Nortonove ambicioznosti in natančnosti, da bi sledil rdeči niti zgodbe romana, hkrati pa obudil vzdušje danes že nekoliko pozabljenega žanra. Privlačna fotografija, vzdušno dogajanje, inteligentni dialogi, sivinsko zgrajeni liki, ki hodijo po tanki meji med poštenostjo in korupcijo, privlačni soundtrack Daniela Pembertona ter odlični igralski ansambel na čelu z nevrotičnim Nortonom so več kot dovolj močni razlogi za ogled filma, čeprav ta od gledalca zahteva nekoliko previsoko stopnjo pozornosti. Motherless Brooklyn zna biti zaradi počasnega tempa, epske dolžine dveh ur in pol, zanašanja bolj na dialoge kot na akcijo ter zapletene zgodbe s številnimi preobrati za gledalce izredno napore in celo dolgočasen film, toda to vsekakor ne pomeni, da gre za slab izdelek. Tudi sam Norton je povedal, da je film posnel iz ljubezni do žanra, zatorej se bodo oboževalci klasičnih “hard-boiled” detektiv počutili doma. Ostali pa film lahko preskočite.

Clint Eastwood se je kot režiser že večkrat izkazal z raznolikim izborom filmov; od glasbenih biografij (Bird), vesternov (Unforgiven), športnih dram (The Million Dollar Baby) pa vse vojnih spektaklov (Flags of Our Fathers, Letter from Iwo Jima). Toda navkljub temu se zdi, da se Eastwood (poleg vesternov) najbolj domače počuti v žanru temačnih kriminalk, zato ni presenetljivo, da se je leta 2003 lotil filmske adaptacije kompleksnega in na trenutke že kar neizprosno realističnega romana Mystic River priljubljenega pisca Denisa Lehana. Tako v njem kot v filmu spremljamo življenja treh nekdanjih prijateljev Jimmyja, Seana in Dava, ki jih že v ranem otroštvu prizadane tragedija (Dava ugrabi serijski posiljevalec otrok), v dobi odraslosti pa se tragična preteklost ponovi, le da je tokrat žrtev Jimmyjeva 19 – letna hčerka, ki jo najdejo umorjeno. Film se sicer vrti okoli preiskave dekletinega umora, ki jo vodi zdaj odrasli detektiv Sean, toda to je zgolj ena od mnogih plasti, ki jo izdelek ponuja. Pod površjem se namreč skriva mračna, brutalna in navkljub temu emocionalna drama o ranjenih ljudeh, ki prebolevajo travme iz preteklosti ali pa se skušajo oprati krivde za mnoge storjene napake, nauk zgodbe pa je povsem; če s preteklostjo ne obračunaš, se bo ta vrnila in pustila še hujše posledice. Mystic River je Eastwoodova velika filmska mojstrovina, ki zna biti zaradi težke tematike in vse prej kot črno-belih likov za gledalca zelo naporna, vendar pa hkratu tudi zelo hvaležna. Eastwood uspe ohraniti visok nivo suspenza, hkrati pa poskrbeti za natančne psihološke portrete glavnih junakov, ki jih fenomenalno odigrajo Sean Penn, Kevin Bacon in Tim Robbins (še posebej Robbins je skriti dragulj filma), presenetljivo razpleti in odprt konec, ki še dodatno izpostavi dejstvo, da v življenju včasih ne obstajajo enostavne rešitve težav, pa bodo še bolj navdušili filmske sladokusce. Na samem vrhu najboljših Eastwoodovih režijskih podvigov.