Brata Benny in Josh Safdie sta trenutno ena od velikih upov čezlužne neodvisne filmske produkcije, ki sta uspela svojo unikatno, drzno in ambiciozno umetniško vizijo približati širšemu občinstvu, kar je v današnjem času vse bolj agresivnega in skomercializiranega trga sedme umetnosti prava redkost. Brata sta nazadnje navdušila pred slabima dvema letoma s hipnotično neo-noir kriminalko Good Time, zato so bila pričakovanja o najavi njunega novega filma, črnohumornega kriminalnega trilerja Uncut Gems upravičeno visoka. V pričujočem filmu spremljamo nekaj kaotičnih dni v divjem življenju gobčnega, oportunističnega in karizmatičnega draguljarja Howarda; utaplja se v dolgovih, za vrat mu dihajo nasilni izterjevalci, njegova žena ga sovraži, ljubica mu predstavlja prej breme kot užitek, sod smodnika njegove eksistence pa eksplodira, ko v roke prejme neprecenljiv opal z dragulji, katerega bi rad prodal na bližajoči se dražbi, vendar se z vsako odločitvijo znajde v še večjih težavah. Uncut Gems je glasen, hiter in navidez nekontroliran film, ki z nevrotičnimi liki, živčnim tempom ter obilnimi dialogi, ki hodijo drug čez drugega spominja na zlato obdobje komedij Woodyja Allena, le da te tokrat prisotno bistveno več nasilja, sočnih kletvic in absurnih situacij. Ves ta kaos je kakopak nameren, saj brata Safdie perfektno ujameta duh nor ritem vsakdanjika glavnega junaka, ki se kar ne more rešiti težav in tone proti dnu, vendar pa je njegov padec zabeljen z ostrim humorjem ter živahnim vzdušjem, ki preprečita, da bi film postal dolgočasen. A tisto tkivo, ki drži film skupaj, se skriva v glavnem igralcu Adamu Sandlerju, ki se je naposled nehal smešiti v poraznih komedijah in tokrat postregel s svojo daleč najboljšo vlogo v karieri, za katero mu nominacija za Oskarja ne bi smela uiti. Njegov komični timing, dinamika ter ravno pravšnja mera zmedenosti in odrezavosti naredita iz vsakega prizora, v katerem se nahaja, svojevrstni užitek. In četudi je glavni junak nehvaležni barabin, ki se v prvi vrsti boji za lastno kožo, se gledalci ne moremo upreti njegovemu potovanju, kjer ne manjka hipnotične elektronske glasbe, odštekanih likov ter tragikomične absurdnosti. Uncut Gems je tako še eno zmagoslavje bratov Safdie, ki se ga ne sme prezreti.

Eden od glavnih čarov irskih filmov je ta, da ti vedno ohranjajo precej robat občutek za socialni realizem in da se ne predajajo pretirani hollywoodski sentimentalnosti, patetiki in poenostavljenim razrešitvam konfliktov. Zato ni niti malo presenetljivo, da takšnega filma, kot je The Dig, čezlužniki ne bi nikoli zmogli posneti. Glavni (anti)junak zgodbe je Callahan, ki se po prestajanju 15 – letne zaporne kazni zaradi umora, vrne v rodni kraj, ki pa je obtičal v senci njegovega zločina. Še več; zemlja okoli njegove hiše je popolnoma razkopana, saj oče in sestra umorjenega dekleta še vedno iščeta kraj, kjer naj bi bilo to zakopano. The Dig je pristni irski podeželski noir triler, kjer mora glavni junak z zelo slabim spominom na dogodke usodne noči umora (predvsem zaradi obilice popitega alkohola) sestaviti realno sliko dogajanja in morebiti oprati svojo krivdo, ob tem pa se mora še soočiti s tistimi, katere je najbolj prizadel. Film po vizualni plati in ozračju ni pretirano poetičen, ampak toliko bolj umazan, surov in obarvan s fatalističnim vzdušjem, medtem ko se glavni junaki v prvi vrsti soočajo z lastnimi osebnostnimi travmami, ki bi jim pomagale razčistiti preteklosti in jih popeljati v prihodnost. Ta izrazito mračen ton bo nekatere gledalce odvrnil, a po drugi strani je jasno, da pri Ircih ni prostora za pocukranost in enostavne rešitve težav. Odlična naturalistična igra, pristno mračno vzdušje, dobro izoblikovani liki ter nekaj čustvenih trenutkov poskrbijo za to, da film nikoli ne postane dolgočasen ali generičen, se pa zna zgoditi, da bo končni razplet koga zmotil, še posebej zaradi nekaterih nepojasnjenih zaključkov. Kljub napakam in vprašljivim sklepom pa je The Dig dober primer irskega umazanega filma.