Pred 20. leti je Fincherjeva provokativna klasika Fight Club na unikaten način raziskala problematiko toksične moškosti, ki se izraža preko brutalnega obračunovanja s pestmi, danes pa se zdi, da je ta sindrom številnih egocentričnih moških še toliko bolj očiten. In o tem spregovori tudi nekoliko bolj konvencionalna in zabavna različica omenjene klasike, ki nosi naslov The Art of Self Defense. Film se začne dokaj nedolžno; prestrašeni in vase zaprti računovodja Casey (Jesse Eisenberg) nekega večera postane žrtev brutalnega napada motoristične tolpe, zato se odloči, da bo izboljšal svoje tehnike obrambe. Sprva ga mika nakup pištole, vendar pa ga pot po naključju zanese v neobičajni karate klub, ki svoje poslanstvo širjenja borilnih veščin jemljejo zelo resno. Kot že rečeno; film na prvi pogled deluje kot prefinjena nevrotična komedija v stilu Woodyja Allena, ki v ospredje postavlja nesamozavestnega moškega in njegovo pot do izražanja “prave” moškosti, vse skupaj pa je začinjeno s prefinjenim satiričnim nabojem, ki se odkrito posmehuje nazadnjaški mentaliteti, da so človekove sposobnosti pogojene s spolom. Po zaslugi izvrstnega Eisenberga, izredno posrečenih šal in ravno pravšnje mere realizma kot odštekanosti se gledalec hitro vklopi v samo zgodbo in se glasno nasmeji vsem zvitim domislicam režiserja in scenarista Rileyja Stearnsa. Toda nekje na polovici film začne smeh nekoliko ugašati, zgodba pa pridobi bistveno bolj nasilne in temačne tone, kot da nas Stearns želi opomniti, da je problematika, iz katere se je norčeval, zelo resna in da ta na posamezniku lahko pusti usodne posledice. Ta preskok med komedijo in krvavim trilerjem je izpeljan kompetentno in filmu doda ogromno barvitosti, nepredvidljivosti ter priložnosti za vnovičen ogled. The Art of Self Defense je inteligentna črna komedija, ki zna enako glasno nasmejati kot tudi opomniti o težavah sveta, v katerem živimo.

Knives Out je tiste vrste kriminalka, ki jo dandanes le redko uzremo na velikih platnih; starošolska uganka v stilu Agathe Christie, kjer umor posameznika za seboj potegne dolg seznam osumljencev, ki bi od njegove smrti najbolj profitirali. V primeru filma režiserja Riana Johnsona je to družina Thrombey; glava le te je Harlan, ostareli pisec kriminalk, katerega nekega jutra najdejo mrtvega. In četudi je njegova smrt uradno razglašena za samomor, zasebni detektiv Benoit Blanc (Daniel Craig z izredno čudnim naglasom, ki spominja na namerno slabo imitacija Clarka Gabla) sumi, da so vanjo vpleteni člani ružine, ki so eden za drugim sumljivi oportunisti, pohlepneži in samovšečneži, ki jih bolj kot smrt glavarja zanima, kdo bo dedič njegove zapuščine. Film impresionira z odlično igralsko zasedbo veteranov kot so Jamie Lee Curtis, Michael Shannon, Don Johnson, Christopher Plummer in Toni Collette, pridružijo pa se ji še filmski zvezdniki Chris Evans, Katherine Langford in Jaeden Martell. Dinamika med družinskimi člani, ki so prefinjeno zlobni in oboroženi s strupenim jezikom, kakopak predstavlja vrhunec pričujočega filma, saj njihovi verbalni spopadi in spletkarjenja za gledalca pravi užitek. Po pričakovanjih večina igralcev svoje delo opravi fenomenalno, še posebej Shannon in Johnson v vlogah predstavnikov egocentričnega patriarhata. Film bi močno profitiral od tega, če bi vse svoje moči usmeril v prikaz dinamike znotraj obravnavane družine, vendar tega žal ne stori. Večino svoje pozornosti usmeri v bivšo služkinjo Marto, ki je sicer imela močan prijateljski odnos z ostarelim Thrombyjem, a je v primerjavi z ostalimi nastopajočimi precej dolgočasen, enodimenzionalen in osladno čistunski lik. Film se resda močno trudi približati njeno zgodbo gledalcu, vendar pa je hitro jasno, da bi raje preživeli več časa s člani disfunkcionalne družine kot pa s služkinjo, ki zunaj tega, da je priseljenka iz Urugvaja, nima nobene identitete. Ob tem se velja vprašati, zakaj je Johnson rekrutiral toliko veteranskih igralcev, če pa je potem njihove predstave zreduciral na stranske like, ki se v filmu pojavijo le na vsake toliko časa in niti ne vplivajo na potek osrednje zgodbe. Nasploh je Knives Out film, ki misli, da je bolj pameten, kot v resnici je. Trudi se biti satiričen, četudi politični vložki pogosto izpadejo nevmesno. Trudi se biti prebrisan in zloben, vendar pa je preveč zavit v celofan hollywoodske politične korektnosti. Trudi se biti karizmatičen, vendar povečini izpade medlo. Skratka; Knives Out je film, katerega trud je bolj vreden občudovanja kot pa končni rezultat.