Ko bo ob koncu leta govora o najbolj čudaških in morbidno zabavnih filmih, se bo črna kriminalna komedija The Death of Dick Long nedvomno uvrstila na sam vrh. Film predstavi zgodbo članov amaterskega rock tria Pink Freud, ki se po divji noč alkohola in spolnega razvrata zbudi v precej neprijetno jutro; eden od njih, Dick Long, umre zaradi hudih poškodb v rektumu, policija pa začne sumiti, da je bil žrtev brutalnega posilstva. Preostala dva člana benda, Zeke in Earl, pa sta edina, ki vesta, kaj se je zgodilo z njunim prijateljem in si želita, da njihova skupna skrivnost ne bi prišla nikoli na dan. Film, ki delno temelji na resničnem sprevrženem škandalu iz leta 2005, bi glede na obravnavano tematiko, ki je vse prej kot prijetna in za mnoge ljudi tudi močan tabu, predstavljal recept za katastrofo, toda The Death of Dick Long je presenetljivo zabaven, odštekan, prijetno sprevržen in celo emocionalen izdelek, ki bi lahko označili kot (anti)odo človeški neumnost. Ton film se nekoliko zgleduje po klasikah kot je Fargo, kar pomeni, da v zgodbi ne manjka ekscentričnih likov in bizarnih zapletov, osrednji trije junaki pa so tipični “coenovski” kmetavzarski imbecili brez moralnega kompasa. Ker gre za film s specifičnim pripovednim pristopom in tematiko, ob kateri se bo mnogim obračal želodec, se zna zgoditi, da bo mnoge zelo odbil, kar pa je povsem razumljiv odziv. Odlična igra, odštekano ozračje, prefinjeno surrealen humor ter ravno pravšnja mera sprevrženosti in tragedije uspejo iz filma The Death of Dick Long ustvariti enega najbolj nenavadnih izdelkov sedme umetnosti letošnjega leta.

Stripovski film o ikoničnem Batmanovem zlikovcu Jokerju je veljal za enega najbolj pričakovanih in nenavadnih filmskih projektov letos. Nenavadnih zato, ker ga je režiral Todd Phillips, sicer bolj znan po odraslih seksi komedijah tipa Road Trip in The Hangover, v glavni vlogi je bil rekrutiran Joaquin Phoenix, eden najboljših filmskih igralcev ta hip, napovedniki pa so ponujali vpogled v popolnoma drugačno izkušnjo, ki jo dandanes ponujajo stripovski / superherojski filmi. Joker je namreč izredno temačen, nasilen in neprijeten film o mentalno nestabilnem Arthurju Flecku, ki živi skupaj s svojo senilno materjo v majhnem stanovanju v revnem delu Gothama, hkrati pa si močno prizadeva postati stand up komedijant, vendar zaradi svoje bolezni (nekontrolirani napadi smeha) ter odrinjenosti okolice nikoli ne najde prave priložnost za uspeh. Arthur tako dobesedno gnije skupaj z Gothamom, ki se zaradi stavke smetarjev kopiči z odpadki, velikanskimi podganami in naraščujočimi konflikti med bogatimi in revnimi meščani. In sredi tega kaosa se začne prebujati Arthurjev zloveči alter-ego, sociopatski klovn Joker. Phillipsov umazani psihološki triler v kreativno utrujajoč žanr stripovskih filmov prinaša prepotrebno svežino in subtilno provokacijo, zaradi katere je izdelek pri kritikih naletel na mešane odzive. A kaj v resnici je film Joker? V prvi vrsti iskrena karakterna študija, ki mite o stripovskem Jokerju vnaša v naravnost srhljiv potret posledic, ki jih na človeku pusti duševna bolezen in kako toksična družba ustvarja psihopate na vsakem kraku. Poleg močnega sporočila pa je Phillipsov film eleganten poklon klasikam Martina Scorseseja, ne da bi te zgolj kopiral, k še boljšemu vzdušju pa prispevajo čudovita glasbena podlaga, vrhunska vizualna podoba in nadnaravno dobra prezenca Phoenixa, ki se znova izkaže kot mojster metodološke igre. Joker je film, ki si upa tvegati, provocirati in jeziti, končni rezultat pa je eden redkih stripovskih filmov z močno umetniško vizijo.