Dramski triler Little Woods je mali film o malih ljudeh. O ljudeh, ki jih je družba zavrgla in ji pustila drobtine, s katerimi se skušajo prebiti skozi vsak mučen mesec. Ena od teh nesrečnih posameznic je tudi Ollie (odlična Tessa Thompson), ki prestaja zadnje dneve pogojne zaporne kazni zaradi nedovoljene prodaje zdravil čez kanadsko mejo. V še večji krizi je njena odtujena sestra Deb (nič slabša Lily James), ki se sooča z nepričakovano nosečnostjo in naraščujočimi dolgovi. Njuna bedna eksistenca in vse bolj grozljiva ekonomska kriza v majhnem mestu, kjer živita, ju prisilita, da se zatečeta k najbolj radikalnim (in nezakonitim) odločitvam. Little Woods je znova dokaz, da je prihodnost sedme umetnosti v ženskih rokah, saj režiserka in scenarista Nia DaCosta postreže z bridko realističnim portretom življenja socialno ogroženih ljudi, ki se soočajo z vsemi možnimi krivicami; od požrtnega zdravstvenega sistema, ekonomskih kolapsov pa vse do demoniziranja abortusa. Vsi omenjene tematike sicer srečujemo v mnogih filmih, toda le redki jih uspejo prikazati na subtilen in odgovoren način. Na srečo Little Woods spada med slednje, saj navkljub že videnemu zapletu (posameznik se oprime drastičnih odločitev, da bi preživel) svoj čas namenja prikazu toplega in konfliktnega odnosa med sestrama, hkrati pa uspe sredi gospodarsko propadlega in depresivnega okolja najti nekaj simboličnega upanja. Little Woods je tiste vrste film, ki ga dandanes močno pogrešam; film o pravih herojih, katerih glavni cilj v življenju je preživeti.

Poletje v New Yorku, leta 1977. Na ulicah vlada pasja vročina, kateri sledijo tudi pogosti izpadi električne energije in nemiri, ki sčasoma izbruhnejo v nasilje, k napeti situaciji pa pripomore tudi serijski morilec Samov Sin, ki si za žrtve izbira mlade rjavolaske. Sredi tega resničnega in najbolj temačnega poglavja v zgodovini New Yorka se nahaja nekdaj uspešna pisateljica Ruth (Naomi Watts), ki pa sedaj živi v zanemarjenem stanovanju v južnem Bronxu in čaka na konec svojega propada. To je okvirni zaplet napete psihološke drame The Wolf Hour, ki posvoji vse ključne elemente filmskega minimalizma in jih bolj ali manj uspešno izkoristi v svojo prid; večina dogajanja je omejenega na stanovanje, ki izvrstno ponazori razsuto psiho glavne junakinje, temačna fotografija in pristni občutek tesnobnosti in paranoje (tudi zaradi nevidne prisotnosti serijskega morilca) pa zgodbo poneseta na še višjo raven suspenza. Seveda pa je film v prvi vrsti še ena priložnost, da Wattsova pokaže svoj širok igralski razpon, pa četudi njen lik v marsičem spominja na Diane iz klasike Mulholland Drive, škoda je le, da pričujoči film ne razišče njene osebnosti še bolj in s tem sicer kompetentno narejen lik še bolj približa gledalcu.Kot celota je The Wolf Hour eden boljših filmov letošnjega leta, ki postreže z vsem, kar je potrebno za dober film; prepričljivo človeško dramo, napetim trilerjem in prvorazredno igralsko predstavo Wattsove.