Posiljena in umorjena. In še vedno nobene aretacije? Kako to, načelnik Willoughby? so napisi na treh velikanskih reklamnih panojih pred mestecem Ebbing, ki je bilo pred sedmimi meseci prizorišče brutalnega posilstva in umora najstnice Angele Hayes. V tem času policija preiskave umora ni uspela premakniti niti za milimeter, kar razjezi njeno užaloščeno in vse obupano mater Mildred, ki poskuša z napisi na panojih pozvati lokalno oblast, da bi ujela morilca in posiljevalca njene hčerke, čeprav si s tem ne nakoplje zgolj jezo policije, ampak tudi lokalne skupnosti, ki v njenem dejanju vidi nepotrebno izzivanje in boj z mlini na veter. Three Billboards Outside Ebbing, Missouri režiserja in scenarista Martina McDonagha bi lahko na najbolj preprost način opisali kot film, ki razgalja Ameriko v malem; deželo, kjer je mali človek navadna številka, obsojena na večni spopad z nepravičnim in skorumpiranim sistemom, medtem ko skupnost preplavljajo rasizem, populizem toleranca do nasilja ter koristoljublje. Mildred, katero mojstrsko odigra oskarjevka Francis McDormand, se donkihotovsko poda na misijo, ki je hkrati začinjena s človeško tragedijo kot za McDonagha značilnim črnim humorjem, celotna izkušnja pa gledalca spravi tako v huronski smeh kot tudi neutolažljiv jok. Mojstrsko zrežiran in spisan film ne pozna nobenih zavor in se požvižga za politično korektnost in dostavi toplo, a še vedno ostro dozo socialnega realizma, ob kateri se gledalec lahko pošteno zamisli. Poleg vrhunske McDormandove močan vtis pusti preostala igralska zasedba (še posebej Sam Rockwell in Woody Harrelson v vlogi lokalnih policistov), fantastična glasba ter nesentimentalno obračunavanje s predsodki, ki hromijo ne zgolj Ameriko, ampak ves svet. Brez kančka dvoma eden od filmov leta.

Dobro leto po terorističnih napadih na Ameriko 11. septembra 2001, je bila ameriška družba še vedno v fazi žalovanja, zvezde domoljubja so močno žarele nad mestom New York, debate o razsežnostih terorizma in državni varnosti pa so bile prisotne na vsakem koraku. Potem pa se je kot strela iz jasnega pojavil večkrat provokativni režiser Spike Lee z mračno kriminalno dramo 25th Hour, posneto po istoimenskem romanu Davida Benioffa, ki je obudila spomin na omenjeno tragedijo in poskušal Američanom ponuditi temelje, na katerih bi lahko preboleli izgubo ideološke “nedolžnosti” in krenili dalje s svojimi življenji. Beinoffov roman, sicer izdan leta 2000, se kakopak ne ukvarja s stanjem duha v ameriški družbi po 11. septembru, vendar je tekom nastajanja filma Lee prišel na idejo, da bi skozi melanholični in brutalni portret padlemu mestu nastavil ogledalo žalujoči javnosti. A najbolj fascinantno je to, da 25th Hour otožno ozračje Amerike po usodnem septembru uporabi za izhodišče neke druge, bistveno bolj osebne zgodbe o preprodajalcu mamil Montyju (Edward Norton), ki odhaja za sedem let v zapor, poslednjo noč na svobodi pa skuša preživeti s svojima najboljšima prijatelja in dekletom Naturelle. Skozi sprva neobremenjene ure zabave, popivanja in nostalgičnega obujanja spominov se Monty ne sooča zgolj s preteklostjo, ampak negotovo strmi v lastno prihodnost, za katero niti ne ve, če obstaja. Spike Lee je v nasprotju s svojim umetniškim temparamentom tokrat presenetljivo umirjen in na eleganten način predstavi zgodbo o koncih in začetkih, o žalovanju in prebolevanju, o tistem, kar je prišlo in kar še pride. Lahko bi celo rekli, da je 25th Hour Leejev daleč najbolj melanholičen in prizemljen film, ki čustveno prizadetost celotne Amerike zreducira na zgodbo enega od mnogih prebivalcev New Yorka, ki se je prisiljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Tako kot se bo morala ameriška družba soočiti s tem, da so se teroristični napadi zgodili in da ni več poti nazaj, ampak samo še naprej.