Robert Pattinson je potreboval kar nekaj časa, da se je distanciral od njegove najbolj slavne vloge vampirja Edwarda v limonadi Twilight in se začel pojavljati v filmih, ki so vredni njegovega igralskega talenta. Letos ga je ta priložnost tudi doletela; Good Time je Pattinsonov tour-de-france, hipnotični in z neonskimi lučmi obsijan kriminalni triler o mladeniču, ki po neuspelem bančnem ropu za zapahe spravi svojega duševno zaostalega brata, nato pa mu preostane samo nekaj ur, da zanj položi varščino. Dokaj preprost in že večkrat viden zaplet film Good Time spremeni v precej unikatno morečo avanturo, kjer ni prostora za kompromise, idealne rešitve in preproste izhode iz neprijetnih situacij. Celotno napeto dogajanje spremlja odlična elektronska glasbena podlaga ameriškega eksperimentalnega glasbenika Daniela Lopatina, ki pričara pravo vzdušje mračnega, hladnega in kaotičnega urbanega okolja, znotraj katerega se odvija le ena od mnogih zgodbo o ljudeh z roba družbe. A zgodba glavnega junaka in njegov osrednjih konflikt sta znana marsikomu; ni malo ljudi, ki bi radi obdržali svoje življenje pod kontrolo, čeprav jih okoliščine vedno znova prepričujejo v nasprotno. In ta junakov osebni kolaps pri gledalcu doživi katarzo zaradi odličnega Pattinsona, ki z lahkoto preseže vse svoje dosedanje vloge in daje jasno vedeti, da je izredno razgledan in talentiran filmski igralec. Good Time je temačen, hladen in tesnoben film, ki iz že večkrat videnih zapletov potegne nekaj svežega in še nikoli prej videnega. Nedvomno eden od najbolj izvirnih in drznih filmov letošnjega leta.

Ill Manors predstavlja celovečerni prvenec britanskega rap izvajalca Bena Drewa, bolj poznanega po vzdevku Plan B. In že v uvodnih minutah je jasno, da bo urbana poetika rapa odigrala pomembno vlogo v filmu, ki nima neke začrtane zgodbe, ampak se raje posveča prikazu usod šestih posameznikov na londonskih ulicah, ki so poseljene z drogami, kriminalom, nasiljem in čustveno otopelostjo; tako med drugim spoznamo preprodajalca mamil z moralno dilemo, najstnika, ki se pridruži tolpi in se sčasoma prelevi v morilca, utrujeno prostitutko, ki skuša s prodajanjem lastnega telesa zaslužiti dovolj denarja za fiks, čustveno nestabilne narkomane, pohlepne gostilničarje in celo novopečeno mamico, ki je na begu pred preteklostjo, pri tem pa ni zmožna poskrbeti za svojega otroka. Ill Manors je surov, mračen, nasilen in predvsem boleče realističen prikaz življenja posameznikov na dnu družbene lestvice, ki so ujeti v krog popolne dehumanizacije posameznika, nasilja in okrutnih uličnih zakonov, kjer je v prvi vrsti pomemben boj za lastno preživetje. Režiser Drew se ne odmika od krute resničnosti s sentimentalizmom in enostavnimi rešitvami, ampak gledalca popelje v umazano jedro sveta, v katerem živimo in si pred njim zatiskamo oči. Še toliko bolj domiselna je uporaba rap glasbe (ki jo izvaja režiser sam) kot pripovednega sredstva, saj se s tem izpostavi tesna povezanost med življenjem na ulici in rapom, ki je v osnovi predstavljal glas šibkih in ponižanih. Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč črno, se film zaključi z dobršno mero upanja, da bo volja posameznikov uspela pretrgati krog nasilja, v katerem so se glavni junaki znašli. Mojstrovina brez dlake na jeziku.

Ocena 5