Četudi bi morali iti za pravilo, ne pa izjemo, le redkokdaj naletim na film, ki diha na isti način kot njegov glavni junak. To ne pomeni zgolj, da ga spremlja na vsakem koraku, ampak tudi to, da se oba “značajsko” povežeta med seboj in akcijski triler Brawl in Cell Block 99 je več kot odličen primer tega fascinantnega pojava. Če povem bolj preprosto; film je glavni junak in glavni junak je film. Za oba namreč velja, da sta brutalna, ostra, neusmiljena in predvsem ne hranita močnih udarcev z jekleno pestjo. Takšen je Bradley, nekdanji boksar, odpuščeni mehanik in preprodajalec mamil, ki zaradi usodne napake pristane za zapahi maksimalno varovanega zapora, kjer pa se njegov boj šele začne. Kar sledi, je več kot dve uri dolg padec v arestantski pekel, ki zaudraja po iztrebkih, slabi hrani, bruhanju, krvi in znoju, sredi tega pa se v glavno vlogi znajde fantastični Vince Vaughn, ki se iz dežurnega štoserja in lepotca prelevi v sadistično mašino, v zaporniško različico pobesnelega Maxa, v ultimativno orožje uničenja, ki ne pozna usmiljena do nikogar in za seboj pušča zgolj polomljene kosti in razbite glave. Ta občutek še dodatno podkrepita mračna fotografija, ravno prav počasen tempo, ki gledalca pelje po hodnikih zaporov in vse do brutalnega konca, realistični prikazi bojevanja s pestmi ter izrazita temačnost, ki ne obljublja srečnih razpletov. Brawl in Cell Block 99 je nedvomno eden najbolj nasilnih filmov letošnjega leta.

Ocena 4

Po uspehu mojstrskega kriminalnega misterija Memento se je Christopher Nolan znašel pred težko nalogo; ohraniti hvalevreden status drznega in inovativnega filmarja, ki se ne boji kršiti žanrskih pravil. S tega vidika se zdi njegova odločitev, da posname predelavo kultnega švedskega trilerja Insomnia, sila nenavadna, saj je večina čezlužniških predelav evropskih filmov porazna in Nolan leta 2002 še ni bil tako priznan filmar, kot je danes, zato nihče ni bil prepričan, kako se bo njegov podvig končal. Nolanova predelava je ubrala pametno potezo in našla odličen ekvivalent hladni in temačni skandinavski naravi; dogajanje je prestavila v manjše mesto na Aljaski, kjer sonce nikoli ne zaide in je zato dnevna svetloba prisotna ves dan. Tja nekega dne prispe policijski detektiv (Al Pacino), ki trpi za nespečnostjo, da bi raziskal brutalni umora 17 – letnega dekleta, pri tem pa stopi na prste sprevrženemu morilcu, ki od detektiva zahteva mnogo več kot zgolj aretacijo. Insomnia ne spada med Nolanove filmske vrhunce, saj se ne more docela izogniti recikliranju idej izvirnika, zato nekoliko izgubi na domiselnosti, toda še vedno gre za kvaliteten kriminalni triler poln presenečenj, bizarnih zapletov in pristnega temačnega vzdušja. Film se sicer močno zanaša na karizmo glavnih igralcev Pacina, ki prepričljivo utelesi policija, ki boleha za nespečnostjo in predvsem Robina Williamsa v zanj neobičajni vlogi psihopatskega morilca z močnim nagonom za manipulacijo. Nolanov prepričljiv poskuša ameriškega neo-noir trilerja tako ni brez napak, je pa vzdušen in prepričljiv izlet v vode svetlobe in teme.