Režiser, scenarist in producent Tood Field je svoj zadnji celovečerec, psihološko dramo Little Children, posnel pred dobrimi petnajstimi leti, vmes pa je poskušal realizirati celo vrsto projektov za velike in male ekrane, žal pa so se vsi poskusi izkazali za neuspešne. Vendar ti spodrsljaji niti niso tako relavantni, saj se je Field letos vrnil v svet filma s svojim tretjim filmom Tár z veteranko Cate Blanchett v glavni vlogi. Epska glasbena drama spremlja kariero izredno nadarjene dirigentke Lydie Tár, ki slovi po svojih neortodoksnih pedagoških prijemih, osupljivem glasbenem znanju, izredni natančnosti ter trmastem značaju, ki pa je ne ovira pri doseganju kariernih uspehov. S svojo asistentko redno potuje med rodnim New Yorkom in Berlinom, kjer prevzame vlogo prve ženskes dirigentke v filharmoničnem orkestru, hkrati pa skuša vzdrževati normalen zakon s svojo bolno ženo Sharon in posvojeno hčerkico Petro. Toda Lydijino življenje se zaplete, ko začne prejemati kopico elektronskih sporočil njene nekdanje učenke, s katero se je v preteklosti zapletla v razmerje in jo kasneje v želji, da bi obvarovala lastno kariero, izločila iz orkestra. Fieldsov Tár služi kot intimen portret enako nadarjene kot tudi problematične glasbenice, ki se roga modernim družbenim politikam (v enem od prizorov zlobno izzove študenta, ki ne želi igrati del skladatelja, znanega po številnih razmerjih z ženskami) in znanje, ki ga uporablja pri vodenju orkestra, ne uspe prenesti tudi v zasebno življenje; ko je Lydia na odru, je natančna in samozavestna, medtem ko jo osebne stiske začnejo delati tesnobno in neuravnovešeno, kontrast med obema skrajnostima pa je tudi osrednjo motiv Fieldovega filma. To postopno rušenje ravnovesja med javnim in zasebnim pričujoči film prikaže na prepričljiv, emocionalen in hkrati grob način, Field pa za naslovno junakinjo ne išče preprostih rešitev. Še več; Field svoje junakinje ne obsoja, temveč izpostavi njene dobre in slabe plati in s tem nakaže krhkost, egocentričnost in muhavost ustvarjalne duše. Filmu ta zahtevna naloga uspe še posebej po zaslugi fenomenalne Blanchettove, ki v naslovno vlogo znova vlije vso strast, čustveno intenzivnost ter karizmatično prezenco, zato se zgodnje govorice o oskarjevskih nominacijah zdijo več kot upravičene. Navkljub vsemu pa velja opozoriti, da film ne bo pihal na dušo vsakemu gledalcu; njegova epska dolžina skoraj 160. minut zna biti precej naporna in na trenutke se zdi, da bi film lahko bil nekoliko bolj zgoščen, toda tisto, kar film drži pokonci tudi v najšibkejših momentih je ravno Cate Blanchett, ki jo je prav veselje gledati. Tár je za filmske gurmane prava poslastica, ki zahteva veliko pozornosti, vendar zna tudi gledalčevo potrpeljenje pošteno nagraditi.

O življenju in delu kralja rock’n’rolla, Elvisu Presleyju, je bilo povedanega in prikazanega že marsikaj, zato je bilo težko verjeti, da bi najnovejša melodramatična biografija v režiji Baza Luhrmana uspela gledalcem predstaviti še nevidena poglavja iz življenja rock ikone. Film, ki je močno zaznamovan z Luhrmanovim baročnim MTV-jevskim slogom, sicer skuša odstopati od ostalih Elvisovih biografij s tem, da spremljamo pevčevo kariero iz perspektive njegovega zloglasnega menedžerja “polkovnika” Toma Parkerja, ki je Elvisa izstrelil med zvezde, hkrati pa nesramno razprodajal njegov talent in ga večkrat obravnaval za svojo lastnino. Takšen pristop, kjer je osrednji lik v resnici Elvisov “antagonist”, je sicer zanimiv in nekoliko tvegan, vendar pa je Elvis še vedno precej standardna hollywoodska biografija, v kateri ne manjka “luhrmanskega” blišča, spektakularnih posnetkov Elvisovih nastopov in rahlo nefokusiranega soundtracka, ki pevčeve uspešnice pogosto preoblikuje z nevmesnimi hard rock in hip-hop ritmi. Nekoliko vsebinske zmede povzroči tudi hektična in barvita montaža z divjim tempom, zaradi katerega zgodba (še posebej v prvi polovici) nekontrolirano skače od enega dogodka do drugega, na več mestih pa se zdi, da skuša film dobesedno prehiteti samega sebe, kar posledično vodi do tega, da zgodba in liki venomer ostajajo površinski in nedodelani. Kljub temu pa Elvis ni slab film; Luhrman več kot očitno razume vpliv naslovnega lika in kakšno bogato zapuščino je pustil za seboj, posebno pohvalo pa si zasluži Austin Butler, ki se odlično vživi v zahtevno vlogo kralja rock’n’rolla, medtem ko je Tom Hanks kot Parker nekoliko medel in pozabljiv. Elvis tako spada v kategorijo visokoproračunskih glasbenih biografij kot sta Bohemian Rhapsody in Walk The Line, ki jih bolj kot zgodovinska dejstva in avtentničnost zanimajo ohranjanje karseda spoštljivega spomina na zapuščino pevca in glasbenika, ki se je občinstvu zapisal v zlat spomin.