V današnji dobi filmskih predelav, vnovičnih zagonov uveljavljenih franšiz in drugih obupanih načinov za kovanje dobička bi lahko gledalci vsak remake nonšalantno odvrnili kot simptom kreativnega bankrota pohlepnih studijev. Toda predelave filmov same po sebi niso nič slabega, če se jih bodisi modernizira ali pa jim filmar doda svoj značilni avtorski pečat, ne pa da zgolj brezdušno kopira zmagovalno formulo uspeha izvirnika in se ob tem močno naslanja na njegovo vplivno zapuščino. Dober primer takšnega filma je predelava legendarnega odrskega in filmskega muzikala West Side Story v režiji Stevena Spielberga, ki je vrsto let veljal za njegov ljubiteljski projekt, v katerega je zlil vso svojo dušo in srce. West Side Story, moderna različica znamenite tragedije Romeo in Julija, je postavljena v leto 1957 in zaznamovana z napetim ozračjem ulične vojne med tolpama belopoltih Jetsov in portoriških priseljencev Sharks in sredi boja za sosesko, ki jo bodo mestne oblasti kmalu porušile, se vrine prepovedana ljubezen med Mario, sestro enega od Sharksov in Tonyjem, nekdanjim arestantom in članom Jetsov. Zgodba epskega muzikala ni posebej izvirna, vendar pa se moč Spielbergove predelave skriva v njegovem neizmernem spoštovanju do izvirnika ter hkrati uspešnemu prizadevanju, da bi že vsem znano zgodbo prikazal na samosvoj način. In slednje mu več kot uspe; film je tehnično brezhiben, razkošen, vizualno impresiven začinjen s spektakularnimi pevskimi in plesnimi točkami ter odlično odigran. Vsak kader, vsaka točka in igralska predstava je napolnjena s samozavestjo, strastjo in navdušenostjo, ki dokazujejo, da nismo priča zgolj še enemu brezdušnemu remaku, poleg tega pa zna Spielberg že od nekdaj zaigrati na pristne čustvene strune in zgodbi dodati kanček melodramatičnosti, ki pa ni nadležna. Kar pa je še posebej vredno hvale; poleg romantične zgodbe se film osredotoča tudi na močan in nevsiljiv družbeni komentar o rasizmu v problematičnih 50. letih, razrednemu boju in nasilju oz. njegovi destruktivni moči. Vsi ti aduti so zapakirani v edinstveno filmsko izkušnjo in kronski dokaz, da nad vsako predelavo klasike ni nujno treba obupati.

Aretha Franklin, nepresežena kraljica soula, ki je mainstreamu predstavila dotedaj komercialno nevšečne zvrsti kot sta blues in gospel ter s svojo glasbo združevala ljudi vseh ras, je glasbena ikona, katere bogato in razburkano kariera je težko zajeti v enem samem celovečernem filmu. Toda Respect, glasbena biografija, ki pokriva dobrih 20 let pevkine kariere in še posebej njen vzpon med glasnice t.i. “črnske” glasbe, si zastavi ravno to; na kratek in informativen način predstaviti tako poklicno kot zasebno življenje pevke, njene vzpone in padce ter se osredotočiti predvsem na njena prizadevanja, da bi – v skladu z naslovom filma – pridobila spoštovanje moških, ki so jo najbolj zaznamovali, še posebej njenega očeta, priznanega baptističnega duhovnia ter glasbenega producenta in moža Ted White, znanega po svojem impulzivnem in nasilnem obnašanju. Glavnina filma se osredotoče na Arethino iskanje lastnega prostora v svetu glasbe, hkrati pa njeno željo, da bi imela popolno kontrolo nad svojim življenjem, pa četudi jo venomer spremljajo zasebni demoni v obliki nasilja, zlorab in kasneje tudi alkoholizma. Kot že rečeno; Respect je film z velikanskimi ambicijami, saj skuša pokriti obdobje dveh desetletij Arethine kariere, a mu po pričakovanjih uspe to zgolj napol. Film, sicer režijski prvenec Liesla Tommyja, gledalca na kratkočasen način sprehodi skozi nekatere najpomembnejše trenutke v pevkini karieri, ki so prepleteni s spektakularnimi odrskimi scenami ter vrhunskimi interpretacijami ikoničnih pesmi, hkrati pa ponudi sicer bežen, toda emocionalno dovolj močan vpogled v Arethino težavno zasebnost, še posebej močan poudarek je na pevkinem kompleksnem odnosu z ukazovalnim očetom in vero, od katere je pogosto bežala, pa četudi jo je skoraj vedno rešila brez breznom notranjih demonov. Film tudi v najšibkejših trenutkih poganja čudovita igra Jennifer Hudson, ki se perfektno zlije z Arethino persono ter dostavi enako ganljiv kot tudi veličasten potret močne ženske, ki je živela za glasbo in oder. In četudi je Respect povsem všečna, gledljiva in dinamična glasbena biografija, je hkrati tudi dokaj standardna, površna in le redkokdaj preseže žanrske okvirje; mnogo pomembnih dogodkov iz Arethinega življenja je zgolj bežno omenjenih ali pa kar spregledanih (Franklinova se npr. iz pobožne in ubogljive ženske spremeni v zadrogirano alkoholičarko v roku nekaj minut) in ravno zato, ker se film trudi prikazati preveč v premalo časa, gledalec dobi občutek, da bi film bolje funkcioniral kot miniserija, saj ima na voljo dovolj hvaležnega materiala, ki pa ostane neizkoriščen. Napakam navkljub pa Respect uspe prepričati z vrhunskimi igralskimi predstavami, barvitim soundtrackom in kar je še najbolj pomembno; gledalcu predstavi Arethino življenje v tolikšni meri, da bo ta zagotovo začel brskati po njeni glasbeni zapuščini. Slednje pa je tisto, kar mora izpolniti vsaka glasbena biografija.