Zgodba nemškega pop dueta Milli Vanilli je enako duhovita kot tudi tragična; plesalca Rob Pilatus in Fabrice Morvan sta konec 80. let pod mentorstvom slovitega producenta Franka Fariana postala svetovna senzacija, osvojila vrhove glasbenih lestvic z uspešnicami kot sta Girl You Know It’s True in Blame It On A Rain, prodala 30 milijonov izvodov plošč in osvojila grammyja. A na vrhuncu njune popularnosti je bila razkrita neprijetna resnica; tako Pilatus kot Morvan v resnici nista zapela niti ene pesmi, ampak zgolj “posodila” svoj videz in (sicer izjemne) plesne sposobnosti. Duet je dobesedno čez noč postal osovražen in označen za “največjo prevaro v zgodovini pop glasbe”, osramočena Pilatus in Morvan pa sta se zatekla v anonimnost in brezdomstvo, Pilatusa pa je zaradi odvisnosti od drog in alkohola dočakala prezgodnja smrt. Kot že rečeno, je zgodba Milli Vanilli primerna tarča za norčevanje iz dveh “neumnih lepotcev, ki nista znala peti”, kar bi za Girl You Know It’s True, filmsko biografijo o vzponu in padcu omenjenega dueta bila najbolj preprosta rešitev. Na srečo se izkaže, da je film presenetljivo sočuten in hkrati kritičen potret vzpona in padca dueta, ki se je znašel v primežu brezdušne ter s pojavom MTV-ja in videospotovske kulture na imidž mahnjene glasbene industrije, ki je morala občinstvu prodati mnogo več kot zgolj “lep vokal”. Film režiserja Simona Verhoevena je vizualno razkošen, izredno gledljiv, odlično odigran in bogato informativen film, ki hkrati ustvari moralno uravnotežen potret “velikih lepotcev in še večjih prevarantov”. Girl You Know It’s True je v navalu filmskih glasbenih biografij eden boljših prestavnikov žanra, saj je imel vse možnosti, da zavije v poenostavljenost in povprečnost, a je namesto tega raje izbral iskrenost in odgovornost.

Glede na to, da Hollywood vztrajno obuja pozabljene filmske klasike z namenom, da bi na njihov račun iztržila čim več denarja, je bilo pričakovano, da bo bila tudi kultna fantazijska komedija Willy Wonka & the Chocolate Factory, posneta po otroškem romanu Roalda Dahla, deležna nove (in – bodimo iskreni – nepotrebne) predelave. Wonka sicer ni predelava omenjene filmske uspešnice, ampak predzgodba o mladostniškem življenju ekscentričnega čarovnika in izdelovalca čokolade Willyja Wonke (Timothee Chalamet), ki od odprtju svoje prve prodajalne čokolade trči ob zlovešči “čokoladni kartel” treh pohlepnih poslovnežev, ki ne prenašajo konkurence. Že v uvodnih minutah, ko navihano optimistični Wonka prispe v neimenovano evropsko mesto in sanjari o karieri izdelovalca čokolade, je jasno, kaj želi pričujoči film doseči; želi biti poklon starošolskim muzikalom, ki so se bolj kot na zgodbo in like zanašali na pričaranje spektakla z izpiljeno vizualno podobo, atraktivnimi plesnimi in pevskimi točkami ter predvsem nalezljivimi napevi. S tega vidika je bolj ali manj uspešen; film režiserja Paula Kinga, ki je najbolj poznan po uspešnicah o priljubljenem medvedku Paddingtonu, je tehnično impresiven, vizualno razkošen, z nekaj posrečenimi pesmimi, ki bodo gledalcem šle zelo hitro v uho, posebno pohvalo pa si zaslužijo nekatere vrhunske skoreografirane točke, ki filmu dodajo potrebno dozo otroške čarobnosti. A s tem, ko se Wonka klanja klasičnim muzikalom, hkrati posvoji tudi njihove pogoste šibkosti kot so predvidljiva in plitka zgodba z zlajanim moralnim sporočilom, enodimenzionalni liki in teatralne igralske predstave, ki tičijo na meji med očarljivim in nadležnim. Pri slednjem kratko potegne predvsem Chalamet, ki kot Wonka sicer ni slab, vendar pa je precej očitno, da je bil lik deležen “politično korektne” prenove, ki mu je odvzela nekaj plasti problematične ekscentričnosti, po kateri je sicer Willy Wonka najbolj poznan. Wonka je tako kot celota povsem neškodljiv in očarljiv izdelek, žal pa brez neke trajne umetniške vrednosti.