Večni problem filmov, ki spadajo v podžanr najdenih posnetkov (found footage), je ta, da je že sama lokacija dovolj, da gledalci potegnejo neprijetne vzporednice z uspešnicami kot je npr. The Blair Witch Project. Za slednjo je že dovolj, če se film odvija v gozdovih in s tem takoj pridobi oznako kopije, kar pa bi bilo v primeru grozljivke The Stickman’s Hollow ne povsem pravično. Četudi si film režiserja in scenarista Jacka Coxa “izposodi” elemente iz omenjene kultne klasike, ima vseeno dovolj identitete in ambicij, da (sicer rahlo) štrli iz povprečja še ene brezsramne kopije. Film je sestavljen iz serije posnetkov različnih posameznikov, ki so na tak ali drugačen način povezani s skrivnostnim krajem The Stickman’s Hollow, kjer se nekoč izvajali javne krste, sedaj pa je že dolgo časa prizorišče skrivnostnih izginotij in umorov. V prvem delu spremljamo družino, ki se odpravi na omenjen kraj na ribolov in tekom nočnega kampiranja postanejo tarča neznanega napadalca, v drugem se izganjalec hudiča sooči s težkim primerom deklice, ki naj bi bila obsedena z nadnaravno silo, v tretjem (najkrajšem) par odpotuje na otok, da bi opravila nenavaden ritual, v zadnjem delu pa sestra umorjene matere iz prvega dela tik pred odhodom na počitnice dobi namig, da je njen nečak preživel masaker v The Stickman’s Hollow. Je The Stickman’s Hollow izviren in nepredvidljiv film? Vsekakor ne. Je zaradi tega nevreden ogleda? Prav tako ne. Cox se morebiti res poslužuje znanih žanrskih trikov, vendar pa film vključuje vse elemente, ki so pomembni za vsako dobro grozljivko; od prepričljive skrivnostne atmosfere, domiselne uporabe zvoka kot sredstva za strašenje gledalca, zanimive zgodbe, ki jo spremljamo iz več perspektiv, dobrih igralskih predstav pa vse do nemalo res dobro izpeljanih prizorov groze. The Stickman’s Hollow je soliden film z najdenimi posnetki, ki pa bo zabaval predvsem oboževalce omenjenega žanra, vsi ostali pa ga lahko mirne vesti preskočite.

Četudi je podžanr “najdenih posnetkov” / izmišljenih dokumentarcev že pred leti izgubil na komercialni všečnosti, mu je ta upad priljubljenosti na ironičen način koristil; s tem je uspel opraviti rekonstrukcijo samega sebe in znova postati relavanten, pa četudi na bistveno manjši ravni finančnega izplena. Če pa potrebujete še dodaten dokaz, da je omenjeni podžanr še vedno kreativno živ, pa dajte priložnost okultni kriminalni grozljivki Strange Harvest, posneti v obliki izmišljenega dokumentarca, ki se vrti okoli lova na serijskega morilca. Tega tokrat predstavlja Mr. Shiney, sprevrženi klavec, ki za seboj pušča prizorišča naravnost gnusnih umorov naključno izbranih žrtev, policiji pa je njegov modus operandi popolnoma neznan; svoje prve zločine je izvršil v začetku 90. let, nato na lepem poniknil za skoraj dve desetletji in se kasneje vrnil z namenom, da bi izpeljal čudaški okultni ritual. Strange Harvest je navkljub skromnim produkcijskim zmožnostim in ponekod amaterski igri kompetentno narejen “dokumentarec”, ki uspe zbuditi gledalčevo pozornost s privlačnim misterijem, ki uspe zbuditi občutke strahu in nelagodja brez zatekanja k žanrskim klišejem in melodramatičnosti. Režiser, scenarist in montažer Stuart Ortiz, ki se je v preteklosti že spogledoval z žanrom najdenih posnetkov (njegov najbolj znani film je Grave Encounters), tudi tokrat pokaže veliko obrtniške spretnosti; močan suspenz, prepričljivi posebni učinki in zastrašujoča atmosfera poskrbijo, da zgodba tudi v najšibkejših trenutkih (ti se pokažejo posebej proti koncu, ko dogajanje zatava v območje okultnega / nadnaravnega) pritegne in ohranja zadovoljiv nivo “avtentičnosti”. Kot že rečeno; Strange Harvest niti približno ne doseže nivoja filmov kot sta The Blair Witch Project in The Poughkeepsie Tapes, a je še vedno dovolj privlačna poslastica za oboževalce filmov o serijskih morilcih.