Rob Savage je leta 2020 presenetil z minimalističnim, vendar učinkovitim in presenetljivo strašljivim nadnaravnim trilerjem Host, ki je z uporabo računalniškega zaslona uspel izkoristiti vse skrite potenciale novih medijev ter vnesti nekaj prepotrebne svežine v žanr t.i. najdenihi posnetkov. Ravno zato so bila pričakovanja ob njegovem naslednjem celovečercu Dashcam precej visoka in na prvi pogled se zdi, da je Savage zgolj repliciral formulo uspeha predhodnika; znova smo priča zgodbi, ki se odvija preko internetnega prenosa na ekranu telefona v lasti ameriške lunatične skrajne desničarke in teoretičarke zarot Annie, ki se preživlja kot nekakšna raperska influencerka z zlaganjem naključnih besed, ki jih preko prenosa predlagajo njeni sledilci. In ko Annie v Londonu obišče svojega nekdanjega prijatelja Stretch, se zaplete v čudaško prigodo s starejšo žensko, ki sprva potrebuje prevoz, toda kmalu se izkaže, da ta poseduje grozljive nadnaravne moči. Uspeh filma Dashcam je odvisen od gledalčeve pripravljenosti, da sprejme dejstvo, da Savage v zgodbo vnaša nemalo ironije in ne pretirano subtilne politične satire, s katerimi smeši predstavnike ameriške skrajne desnice, še posebej njihovo neotesanost, prostaškost in brezobzirnost. Posledica tega je, da je glavna junaka izredno zoprna, na trenutke obupno neprebavljiva, kričeče stereotipna in brez karkšnekoli všečne karakteristike, zato bo gledalec našel malo razlogov, da bi mu zanjo moralo biti mar, ko postane tarča nadnaravnih sil. Kar je škoda, saj Dashcam postreže z nemalo strašljivimi in kot struna napetimi prizori, Savage pa na več mestih z obrtniško spretnostjo gradi suspenz in dostavlja necenzuriran gravž, toda neke emocionalne teže v zgodbi ni za pričakovati, saj gledalec komaj čaka, da bo glavna junakinja klonila pod težo groze, ki si jo potihem zasluži. In kar je še huje; film ne postreže z zadovoljivim zaključkom. Pravzaprav ne postreže z nobenim zaključkom; glavna junakinja se kaj bistveno ne spremeni, ozadje dogajanja pa ni nikoli docela pojasnjeno, zato se zdi, da je Dashcam čudna varianta filmskega nesmisla, ki bi lahko bolj profitiral, če bi že osrednji lik obravnaval na bolj human način.

Četudi je tematika izganjanja hudiča rodila eno najboljših filmskih grozljivk vseh časov, The Exorcist se filmi na podobno temo pogosto niso ravno najbolje odrezali, predvsem zaradi svoje rutinskosti in lenobnega kopiranja klišejev. In z vzponom priljubljenost filmov z najdenimi posnetki (found footage), ki so v osnovi pobrali ogromno preverjenih vzorcev iz grozljivk, ni presenetljivo, da se motiv z demonsko obsedenostjo (pretežno krščansko vzgojenih) deklet vedno znova ponavlja tudi v tem žanru. The Last Exorcism, kombinacija grozljivke z najdenimi posnetki in lažnega dokumentarca, vsaj po vsebini ne obeta nič pretresljivega; evangeliščanski duhovnik Cotton skuša s pomočjo filmske ekipe posneti svojega zadnje izganjanje hudiča, preden za vedno opusti to delo. Seveda se kmalu izkaže, da je Cottonov karierni labodji spev veliko bolj nevaren kot se zdi na prvi pogled. The Last Exorcism sicer stopa po preverjenih poteh in bi mu težko pripisali vsebinsko izvirnost, toda kljub temu gre za enega najboljših filmov z najdenimi posnetki, ki bo zagrabil tudi tiste, ki niste pretirani oboževalci omenjenega žanra. Film ima na svoji strani like, s katerimi se lahko navkljub bizarni situaciji do določene mere poistovetimo in se ne obnašajo kot totalni imbecili, prav tako pa je od vseh igralcev treba pohvaliti fenomenalno Ashley Bell kot z demoni obsedeno Nell, ki z lahkoto enako prepričljivo odigra vlogo nedolžnega katoliškega dekletca kot tudi psihopatske ubijalke. A poleg simpatičnih likov in odlične igre je film kakopak napolnjen z mračno atmosfero, prepričljivimi vsebinskimi zasuki ter izvrstno izpeljanimi strašljivimi momenti, ki niti za trenutek ne delujejo prisiljeno. The Last Exorcism je odlična grozljivka, ki jo ne smete prezreti.