Willow Creek je film, ki ne bi mogel biti bolj ironičen; gre za t.i. grozljivko z najdenimi posnetki, ki jo je spisal in režiral Bobcat Goldthwait z namenom, da bi se med drugim namerno rogal klišejem omenjenega žanra, hkrati pa ohranil resno zgodbo z učinkovitimi sredstvi strašenja gledalca. Zgodba filma je skoraj lenobno preprosta; mlad par krene po poteh resničnih dokumentaristov Rogerja Pattersona in Roberta Gimlina, ki sta oktobra 1967 med pohodom na filmski trak ujela enega najbolj znamenitih posnetkov t.i. Velike noge oz. Big Foota, za katerega mnogi trdijo, da je izmišljotina, spet drugi pa, da gre za avtentičen dokaz o obstoju famoznega gozdnega bitja. Goldthwaitova grozljivka se ne postavlja na nobeno stran, ampak omenjeni posnetek vzame kot podlago za napet pustolovski triler, ki bi po vseh pravilih moral prinesti zgolj porazne rezultate, vendar se zgodi nasprotno; Willow Creek je dokaz, da za učinkovito strašljivko ne potrebuješ znanih igralcev, kopice dogajanja in kamero, ki je v neprestanem gibanju. Še več; pričujoči film posteže s skoraj 20 – minutnim statičnim prizorom glavnih igralcev, ki se skrivata v šotoru in sledita nenavadnim zvokom iz gozda, kar je še bolj radikalen pristop kot pri klasiki The Blair Witch Project. Znova smo priča grozi, ki straši s svojo odsotnostjo. Grozi, ki mora ostati skrita, saj bi v nasprotnem primeru film pahnila v območje cenenosti in teatralnosti. In četudi je zgodba predvidljiva, tempo filma pa za marsikaterega gledalca prepočasen, se izdelek kot celota odkupi z odličnimi igralskimi predstavami in subtilnimi prizori strašenja. Willow Creek ne prinaša revolucije v žanr grozljivk, a je kljub temu solidno poglavje v zgodovini “najdenih posnetkov”.

Podžanr grozljivk z “najdenimi posnetki” morebiti zadnja leta res diha na škrge, vsaj kar se komercialne všečnosti tiče, toda trg je še vedno poln izdelkov, ki skušajo najti nove strašljivke tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity. Resda je še nekoliko prezgodaj za govoriti, toda Webcast je eden od tistih filmov z najdenimi posnetki, ki se nevarno približa zgoraj omenjenima žanrskima klasikama. Kar je po svoje nenavadno, saj ne postreže s pretirano domiselno zgodbo; mlad par filmarjev iz predmestja sumi, da so njuni sosedje člani sprevrženega čarovniškega kulta, ki je povezan z velikom številom izginotij in umorov po vsej deželi. Tisto, kar film režiserja in scenarista Paula McGhia dvigne med najboljše predstavnika žanra najdenih posnetkov, je – verjemi ali ne – omejen proračun. Ker si McGhie ne more privoščiti predoziranja s posebnimi učinki in galerijo CGI kozmetike, se zateka k tistemu, na kar mnogi filmarji pozabljajo; grajenju strašljive in misteriozne atmosfere, kompetentnemu stopnjevanju napetosti ter uporabi praktičnih efektov, ki skoraj vedno gledalca stresejo do kosti in v njem zbujajo občutke nelagodja. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, toda gledalec jo vestno spremlja zaradi elementa, ki ga v grozljivkah redko uzremo; všečni liki z poistovetljivimi osebnostmi, ki ne rinejo v težave kot popolni idioti, ampak dajejo občutek, da so se rodili s spodobno visokim IQ – jem. Webcast tako ni samo super grozljivka, ki dejansko uspe prestrašiti, ampak tudi učna lekcija iz tega, da je za dober film včasih ni potrebna ogromna količina denarja, ampak zgolj to, da se znajdeš s tem, kar imaš.