Nizkoproračunska grozljivka The Blair Witch Project je ob izidu daljnega leta 1999 postala ne samo finančno najuspešnejši neodvisni film vseh časov, ampak tudi pravi popkulturni fenomen, ki je obudil žanr filmov z najdenimi posnetki in vzpodbudil filmarje k intenzivnejši uporabi praktičnih efektov ter delovanja po principu manj je več. Kmalu zatem je sledilo neuspešno nadaljevanje Book of Shadows, 16 let kasneje pa smo gledalci deleženi “pravega” nadaljevanja filma s preprostim naslovmo naslovom Blair Witch. Ta je postavljen v leto 2014, ko James, sicer brat glavne junakinje iz prvega filma Heather Donahue, na internetu odkrije posnetek, ki naj bi dokazoval, da je 20 let po njenem izginotju še vedno nekje tam zunaj, zato se s skupino prijateljev odpravi v zloglasne gozdove, da bi prišel resnici do dna. The Blair Witch Project je bil edinstven film, ki je ob izidu sprožil malo revolucijo s pomočjo interneta ter širjenja lažnih informacij o avtentičnosti zgodbe, ki se je odvrtela pred našimi očmi. Takšen način promocije ti lahko uspe samo enkrat, vendar pa nekateri menijo, da je treba železo kovati, dokler je vroče; Blair Witch je v osnovi kratkočasna ponovitev vaje iz prvega dela, kar je hkrati dobro in slabo. Dobro v tem smislu, da se poslužuje mnogih trikov, zaradi katerih je predhodnik še danes klasika žanra, vendar jih pri tem ne skuša preveč kopirati in v sam izdelek vnesti nekaj svežine. Na določenih mestih mu to zelo dobro uspe, nekje pa tudi ne; nastopajoči liki recimo niso pretirano zanimivi, zgodba predvidljiva, pa tudi na trenutke skuša prikazati preveč in s tem izniči nekaj skrivnostnosti, ki je zaznamovala prvi film. Na srečo pa je film kot celeota presenetljivo solidna grozljivka s spoštljivim odnosom do zapuščine predhodnika, domiselno uporabo praktičnih efektov, dobrim občutkom suspenz in zastrašujočim sklepnim dejanjem, ki se odvija na kraju, poznanem vsakemu pravovernemu oboževalcu TBWP. Blair Witch je kot nadaljevanje tako edinstvene klasike nekoliko pozabljivo, vendar pa kot samostojni izdelek stoji pokončno na obeh nogah.

V času, ko je žanr najdenih posnetkov še predstavljal zanesljiv finančni uspeh, je na svet privekala španska grozljivka REC!, ki dokaže, da včasih za odličen film ne potrebuješ zapletene zgodbe in poglobljenih likov. Gledalci spremljamo mlado novinarko Angelo, ki s snemalcem obišče eno od gasilskih postaj v Barceloni, da bi posnela prispevek o nočnem delu gasilcev. Po kratkočasnem uvodu, kjer se novinarka druži z ekipo iz nočne izmene, nenadoma odjekne alarm za klic na pomoč; v bloku sredi mesta so stanovalce iz spanca prebudili grozljivi kriki iz enega od stanovanj, kmalu po prihodu gasilcev pa se izkaže, da je blok epicenter izbruha smrtonosnega virusa, ki vsakega okuženca spremeni v podivjanega kanibalskega zombija. Okvirni zaplet filma ni pretirano izviren in si ga je moč izposoditi iz vsake klišejske srhljivke o živih mrtvecih, toda glavna odlika filma REC! je v njegovi brezhibni izvedbi; uporaba elementov podžanra najdenih posnetkov je tokrat odlično uporabljen in pripomore k grajenju naravnost zastrašujoče atmosfere, k še boljšemu vzdušju pa pripomore omejenost na eno samo lokacijo z ozkimi hodniki in labirintskimi stanovanji, kar pri liki in gledalcih zbudi močan občutek klavstrofobičnosti. Povrhu tega ima filmu tudi fantastičen občutek za stopnjevanje napetosti, kar pomeni, da grozo, okoli katere se vrti celotna zgodba, prikaže šele v zadnjih minutah, omembe vredno pa je tudi to, da je po zaslugi vrhunske maske in posebnih učinkov lik zombija po dolgem času znova strašljiv. REC! je znotraj žanra najdenih posnetkov skorajšnji filmski presežek.