Potem, ko sta Anthony Hopkins v šokerju The Silence of the Lambs in Kevin Spacev v misteriozni kriminalki Se7en postavila nove standarde za serijske morilce znotraj sedme umetnosti, se zdi, da do današnjih dni še nista našla primernega naslednika. Filmi o serijskih morilcih so dandanes pogosti in le redkokateri uspe pokukati izpod globin povprečnosti in pri gledalcu zbuditi pozornost. Ta manjko skuša zapolniti lažni dokumentarec s primesjo kriminalnega grozljivke The Poughkeepsie Tapes, katere zgodba se vrti okoli razvpitega neimenovanega klavca, ki svoje podvige snema na videokamero, zbirko več tisoč kaset pa policije odkrije v njegovi kleti, kjer se je večina zločinov tudi zgodila. “Dokumentarec” kombinira intervjuje s policijskimi inšpektorji, forenziki, izvedenci za psihologijo in svojci žrtev ter nezmontirane posnetke mučenja posameznikov, ki so se na svojo nesrečo imeli “priložnost” srečati s sadističnim morilcem. Navkljub osnovni fabuli, ki obeta veliko nasilja in krvi, je fokus pričujočega filma predvsem v analiziranju morilčevega obnašanja in motivov, ki so ga vodili do tako krutih dejanj, čeprav izdelek ob vsem tem ne pozabi na prelivanje krvi in gnus, ki pa sta na srečo precej omiljena. The Poughkeepsie Tapes je ravno zaradi osredotočenosti na avtentičnost dogajanja, ki ne vsebuje zlajanih hollywoodskih trikov, ogleda vreden izdelek, saj v gledalcu zbudi tisti srhljiv občutek, da se lahko takšne stvari zgodijo kjerkoli, mogoče celo v bližnji soseski. Škoda le, da je osrednji lik morilca premalo raziskan, kar je verjetno bil tudi namen, toda po samem ogledu se ne moremo znebiti občutka, da bi film lahko ponudil še kakšno sled več. Surovi realizem in študija psihopata skozi oči lažnega dokumentarca.

Da čezlužniških hollywoodskih kravaterjev uradni konci uspešnih franšiz ne ustavijo pri zaploditvi nepotrebnih nadaljevanj v upanju, da bodo na račun (predvsem finančne) uspešnosti predhodnikov uspeli pograbiti nekaj denarja, nam je že bolj ali manj jasno. Franšiza grozljivk z najdenimi posnetki Paranormal Activity je leta 2015 s šestim filmom The Ghost Dimension prispela do svojega konca (beri; filmi niso bili več dobičkonosni), pa vendar smo nenadoma deležni novega, samostojnega nadaljevanja Next of Kin, ki z zgodbo prejšnjih filmov nima nobene vsebinske povezave. Namesto sester Katie in Kristi, ki ju že od otroštva ustrahuje nevidni demon po imenu Toby, smo tokrat deležni zgodbe mlade Margot, ki med iskanjem svoje odtujene matere naveže stik z daljnimi sorodniki, ki živijo v izolirani amiški skupnosti. Velja se vprašati, zakaj pričujoči film nosi naslov Paranormal Activity, če postreže z novo zgodbo in liki, pa vendar je odgovor jasen; producenti so imeli pred sabo generično nadnaravno strašljivko, za katero niso vedeli, kako bi jo uspeli prodati občinstvu, da bi ji to namenilo vsaj malce pozornosti, zato je filmu pripelo oznako omenjene priljubljene franšize v upanju, da bo temu triku nasedlo dovolj ljudi. Next of Kin ni povsem slaba grozljivka, saj ji je treba priznati dobre igralske predstave, prepričljivo vzdušje zakotnega ruralnega okolja in nekaj potencialno strašljivih trenutkov, toda kot celota je še ena v množici kreativno lenih filmov z najdenimi posnetki, ki se oklepajo številnih klišejev kot pijanec plota in nikoli uspešno izkoristijo ponujenega potenciala. Četudi je film spisal Christopher Landon, ki je zakrivil ena od boljših nadaljevanj franšize (Paranormal Activity 2, 3 in The Marked Ones, slednjega je tudi režiral), tokrat ni moč govoriti o kakršnikoli domiselnosti in izvirnosti. To, kar Next of Kin, počne, sicer ni slabo, težava je zgolj ta, da smo vse to gledalci videli že tolikokrat, da na nas nima prav nobenega učinka več. Pozabljivo.