The Ghost Dimension naj bi bil zadnji film v franšizi Paranormal Activity, nadnaravne grozljivke z najdenimi posnetki, ki je svoje čase podirala rekorde gledanosti in poskrbela za pravi razcvet zgoraj omenjenega žanra. Resda se je tekom let popularnost najdenih posnetkov bistveno znižala, s tem pa tudi finančna dominanca franšize, vendar je očitno vsako nadaljevanje v kina prineslo dovolj cekinov, da so zgodbo o nevidni demonski entiteti, nekakšnemu antikristu, raztegnili na kar šest filmov.  Od zadnjega poglavja bi gledalec pričakoval, da bo izdelek uspel odgovoriti na vsa vprašanja in povezati šesterico filmov v smiselno celoto. The Ghost Dimension, kar se tega tiče, pušča nekoliko mešane občutke; po eni strani uspe (nekako) zaključiti štorijo, ki tokrat ponovno vključuje mlado družino, punčko in demona po imenu Toby, po drugi strani pa film zavije tja, kamor ne bi smel; k pretiranemu zatekanju k cenenim posebnim učinkom, teatralni akciji ter nadležnemu konceptu, da je več v bistvu več. The Ghost Dimension je tako zgolj bled spomin na tisto, kar je franšiza Paranormal Activity nekoč bila, kar je še posebej velika škoda po izredno obetavnem predhodniku The Marked Ones, ki je zgodbo ponesel v vode znanstvene fantastike, ki pa je tu bolj ali manj spregledana. Nasploh se zdi, da so The Ghost Dimension ustvarili filmarji, ki niso razumeli, kaj je predhodnike naredilo tako nepozabne (z izjemo štirice) in postregli z boleče povprečno grozljivko, ki premore nekaj spodobnih momentov, a kot celota je preveč predvidljiva in razvlečena, da bi pustila trajnejši vtis. Povrhu tega pa se oboževalci franšize ne bodo mogli znebiti občutka, da so do konca čakali zaman in za bolj ali manj prazen nič.

Ocena

Vsi, še najbolj zagreti oboževalci franšize Paranormal Activity se lahko strinjajo, da je četrti del predstavljal manjše razočaranje, saj ni ponudil ničesar novega in namesto tega rahlo utrujal s ponavljajočimi žanrskimi klišeji. Po skoraj dveh letih odsotnosti pa je franšiza ubrala drugačno pot; The Marked Ones je nekakšen “spin-off” franšize, kjer je gledalec postavljen v novo okolje latinskoameriške skupnosti in z vsem, kar spada zraven; vraževernimi babicami, do zob oboroženimi tolpami ter vsem dobro znano zlo, ki tokrat obsede mladeniča Jesseja. The Marked Ones je prijetna osvežitev franšize in občutno boljša od predhodnika, saj uspe v zgodbo vnesti elemente, zaradi katerih so prvi trije deli tako uspešni; strašljivo ozračje, simpatični liki, veliko praktičnih učinkov in domiselnih trikov ter znova zanimivo razširjanje zgodbe o čarovniškem kultu, ki želi s pomočjo prvorojencev in zmožnostjo potovanja skozi čas obuditi demona. Resda se film ne uspe docela izogniti pretiravanju s posebnimi učinki, pa tudi samo vmešavanja koncepta potovanja skozi čas zgodbo po nepotrebnem zakomplicira. Kljub temu pa napake niso preveč moteče, saj se film odkupi z zanimivo zgodbo, začinjeno tako z elementi atmosferične strašljivke kot črne komedije. In če smo popolnoma pošteni; zaključni prizori filma so tisti, zaradi katerih se splača vztrajati do konca. Več kot potrebna osvežitev zlajane franšize.