S filmom Exists se je režiser Eduardo Sanchez vrnil k formi, s katero se je proslavil dobrih 15 let pred tem, ko je skupaj z Danielom Myrickom ustvaril eno najuspešnejših neodvisnih grozljivk vseh časov, The Blair Witch Project, s katero je tudi populariziral podžanr t.i. najdenih posnetkov. S pričujočim filmom se Sanchez zvesto oklepa formule uspeha; dogajanje je znova postavljeno v gozdove, film znova v celoti sestavljajo “najdeni posnetki” skupine mladih ljudi, ki s kamero iz roke beležijo grozoto pred svojimi očmi, edina razlika je zgolj ta, da mistično čarovnico, ki je v TBWP ostala zasidrana zgolj v gledalčevi domišljiji in je ni bilo na spregled, zamenja znameniti Big Foot oz. Velika noga, orjaški opici podobna pošast, ki že od 50. let naprej predstavlja eno od najbolj popularnih urbanih legend. Sanchez se tokrat niti ne trudi z zgodbo, ki je peresno lahko; skupina paetih prijateljev se odpravi na poletne počitnice v gozdove, vendar se jim med potjo pripeti nesreča, zaradi katere postanejo tarča gozdne pošasti. Slabih 80 minut dolg film je generična, izredno formulaična in predvidljiva žanrska zabava, ki pa ravno zaradi svoje nepretenciozne drži nikoli ne postane nadležna ali dolgočasna. Sanchez se še vedno izkaže kot kompetenten filmar, ki zna stopnjevati napetost dogajanja in poskrbi za cel kup atraktivnih akcijskih prizorov, hiter tempo pa poskrbi, da gledalec odvrne pozornost od povprečne igre in plitkih likov, ki so v filmu zgolj zato, da jih pošast čimprej pomalica. Exists je definicija brezmožganskega razvedrila, ki ne navduši, hkrati pa ne razočara. Je zgolj dober film, ki je vreden enkratnega ogleda, kaj več od tega pa ne.

Psihološka srhljivka Be My Cat: A Film for Anne, sicer prvi romunski film iz žanra najdenih posnetkov (found footage), ima zelo zanimivo ozadje; gre za ljubiteljski projekt amaterskega filmarja Adriana Tofeija, ki pred tem še nikoli ni držal v roki kamere in je v filmu prevzel vlogo glavnega igralca, snemalca, scenarista, producenta in montažerja, hkrati pa je nastanku filma namenil več let svojega življenja, se posluževal metodološke igre in skušal na kamero ujeti karseda avtentične reakcije vseh nastopajočih. Tvegan pristop se je Tofeiju očitno izplačal, kar je vredno vseh pohval, še posebej zato, ker gre za popolnega začetnika, ki je ustvaril film iz dobesedno ničesar. Anne v naslovu filma Be My Cat: A Film for Anne je ameriška igralka Anne Hatheway, s katero je obseden amaterski romunski filmar Adrian (da, režiser igra samega sebe) in si želi, da bi zaigrala v njegovem filmu, zato začne snemati videodnevnik, s katerim želi prepričati igralko za sodelovanje, vendar se kmalu izkaže, da je Adrian za dosego svojega cilja sposoben iti v ekstreme. Tofeijev film je treba občudovati zaradi njegove determinacije in truda, ki ga je vložil vanj, še posebej hvalevreden je režiserjeva telesna in psihična preobrazba v psihotičnega oboževalca, ki je resnično presunljiva in tako avtentična, da bo gledalec na več mestih pozabil, da sploh gleda igrani film. Tofei že s svojim izgledom pobritega mladeniča s krivimi in umazanimi zobmi, čudnim nasmeškom in pretrganim načinom govora v gledalcu zbudi nelagodje, gverilski način snemanja pa filmu doda še več grobe in nefiltrirane avtentičnosti, po kateri stremi žanr najdenih posnetkov. Navkljub temu pa film žal spada v kategorijo tistih izdelkov, ki si jih ogledamo iz morbidne radovednosti, ob nastopu odjavne špice pa nemudoma pozabimo. Z izjemo izgleda glavnega lika ni v filmu ničesar pretirano strašljivega ali pretresljivega, potek zgodbe je predvidljiv in klišejski, povrhu tega pa film pestijo težave večine izdelkov iz formata najdenih posnetkov kot so razvlečenost, ponekod lesena igra ostalih nastopajočih ter šibak konec. Be My Cat: A Film for Anne je tako film, ki ga je lažje občudovati zaradi ambicij kot pa dejanskega rezultata.