Severna Irska, leta 1960. Dva vatikanska duhovnika sta poslana v eno od zloglasnih pralnic sester Magdalenk, da bi raziskala okoliščine domnevnega čudeža, kjer je kip Svete Marije začel točiti krvave solze. Med preiskavo je dvojica priča mnogim nenavadnim dogodkom, kar je dovolj, da začneta sumiti, da zidovi pralnice čuvajo skrivnost, ki je povezana s podhranjenim dekletom, priklenjenim na posteljo v kletnih prostorih. The Devil’s Doorway je celovečerni prvenec irske filmarke Aislinn Clarke, ki se je dotedaj kalila zgolj z ustvarjanjem kratkometražnih filmov (med drugim je presenetila s psihološkim šokerjem Childer) in bi ga na najbolj preprost način označili za klasično okultno strašljivko z najdenimi posnetki, ki ne izumlja tople vode, vendar pa je tisto, kar doseže, dovolj prepričljivo, da film štrli iz povprečja. Pustimo ob strani nelogičnost, da duhovnik leta 1960 s kamero lovi posnetke izredno visoke ločljivosti (v žanru najdenih posnetkov obstajajo še bolj čudaški primeri); The Devil’s Doorway je preprost, nepretenciozene in vzdušen nadnaravni triler, ki dobro izkoristi lokacijo srhljivega samostana, kar zgodbo napolni s potrebno zadušljivo atmosfero, Clarkova pa se pri dostavljanju strašljivih prizorov poslužuje praktičnih učinkov, zaradi katerih dogajanje izpade bolj prepričljivo. Pohvalne so tudi igralske predstave ter režiserkina sposobnost, da v klišejsko zgodbo vnese tudi družbeni komentar o katoliški dvoličnosti ter sistemske nasilju, ki je predstavljal vsakdan v magdalenskih pralnicah. The Devil’s Doorway najverjetneje ne bo pridobil simpatij tistih, ki nasprotujejo žanru najdenih posnetkov, medtem ko bodo njegovi oboževalci povsem spodobno uživali.

Nadnaravna grozljivka, posneta v formatu televizijske oddaje Late Night with the Devil, je bila že ob izidu lansko pomlad deležna številnih pozitivnih kritik in je tako postala eden od najbolj pričakovanih filmov lanskega / letošnjega leta. Kar je sicer zelo presenetljivo, saj filmi, ki jih pogojno uvrščamo v žanr najdenih posnetkov, že vrsto let ne doživljajo večjega kritiškega in komercialnega uspeha. Kot že omenjeno, je film zasnovan kot dolgo izgubljeni posnetek posebne epizode pogovorne oddaje s karizmatičnim in ambicioznim voditeljem Jackom Delroyjem, ki je bila predvajana na noč čarovnic leta 1977 in povzročila enega najbolj tragičnih dogodkov v zgodovini televizije. Delroy, ki ga zavzeto odigra v žanru modernih grozljivk vse bolj prisoten David Dastmalchian, skuša po gledanosti premagati takrat nepremagljivega Johnnyja Carsona in se pri tem poslužuje mnogih metod, pa četudi niso etične. V zadnjem obupanem poskusu pa se odloči ustvariti posebno epizodo, kjer v goste povabi komunikatorja z duhovi, skeptika in parapsihologinjo, ki s seboj pripelje travmatizirano deklico Lilly, ki je edina preživela masaker v hiši, ki je pripadala satanističnemu kultu. Late Night with the Devil je z vidika obujanja astmofere pogovornih šovov iz 70. let brezhiben izdelek; lo-fi estetika, kičasta scenografija, namerno ceneni posebni učinki, teatralna glasbena podlaga in pogosto premori ob glasbi uspejo gledalca nemudoma posrkati v obdobje, ko so se družine množično zbirale pred televizorji in religiozno spremljale razne pogovorne oddaje. Film je enako uspešen tudi z odličnimi dialogi in nekaterimi prebrisanimi triki, ki posežejo tudi v vode čiste metafikcije in brezhibno rušijo med filmom in gledalcem. A ker je pričujoči film tudi grozljivka, se je vredno vprašati, kako strašljiv je in na tej točki se bodo gledalci najverjetneje razdelili na tiste, ki bodo cenili počasen razvoj zgodbe ter zatekanje k pretiranim posebnim učinkom in tiste, ki se bodo dolgočasili in v metafikcijskem preskakovanju videli zgolj plitek trik za zbujanje pozornosti. Late Night with the Devil tako ni primeren za vsakogar, pa vendar v žanr filom z “najdenimi posnetki” prinaša dobrodošlo svežino.