Ob pospešenih procesih odkrivanja “novega sveta” in nasilne kolonizacije se je v zahodnem “civiliziranem” svetu pogosto pojavljala beseda divjak, ki je s svojimi izrazito negativnim podtonom označevala pripadnike primitivnih, nazadnjaških in nasilnih kultur. Tega kontrasta med “civiliziranostjo” in “primitivnostjo” se na brutalno ironičen način loteva klasika eksplotacijskega šoka Cannibal Holocaust italijanskega režiserja Ruggera Deodata, ki je ob izidu leta 1980 dvignila ogromno prahu zaradi ekstremnega nasilja in številnih obtožb o mučenju živali in igralske ekipe na snemanju. Četudi se takšen odziv z današnjega vidika zdi pretiran, je hkrati delno razumljiv, saj je Deodatov film s tehniko snemanja t.i. najdenih posnetkov (found footage) filmski realizem ponesel na novo raven in ga naredil strašljivo avtentičnega. Film je v prvi polovici posnet v klasičnem stilu in predstavi zgodbo o reševalni ekipi, ki v amazonskem pragozdu išče pogrešane filmarje, ki so med snemanjem dokumentarca o lokalnih ljudožerskih plemenih izginili neznano kam. Ko reševalci odkrijejo posnetke, film skoči v format omenjenih najdenih posnetkov, saj gledalec spremlja kolaž grobo zmontiranih prizorov, ki pojasnijo usodo pogrešanih filmarjev. Deodatov film je sicer več kot upravičen naziva enega najbolj brutalnih filmov vseh časov; eksplicitni prizori nasilja, ubijanja živali, obscenosti in raznih oblik gnusnosti tudi po več kot 40. letih še vedno pošteno šokirajo gledalca, navkljub temu pa je naravnost impresivno, kako filmu uspe servirati tako strašljivo visoko mero realizma, ob katerem vsaj za nekaj trenutkov nehote pomislimo: “Kaj pa če je vse res?” Hkrati pa bi bilo film Cannibal Holocaust zelo krivično označiti za praznoglavno eksplotacijo ter spektakel krvi in gnusa; pod plastjo trganja človeškega mesa, mučenja in lomljenja kosti se namreč skriva morebiti še bolj brutalno družbenokritično sporočilo o tem, kako si je zahodna družba svojo civiliziranost prisvojila, ne pa tudi zaslužila. Cannibal Holocaust tako ostaja sporna, nesramno brutalna, problematična, hkrati pa tudi najbolj iskrena in pretresljiva študija t.i. “civiliziranega” divjaštva.

Četudi filmi z najdenimi posnetki že lep čas ne dosegajo kvalitete in komercialnih uspehov iz “zlatega” obdobja (ca. 2000 – 2015), je žanr vedno ostal pod radarjem javnosti in razvil tudi številne podžanre, med katere spada tudi t.i. screenlife film. Gre za filme, katerih zgodba se odvija izključno preko ekrana računalnika ali telefona, kar se v času tehnološkega buma in že kar strašljivega porasta aplikacij z možnostjo nadziranja vsakega našega koraka zdi kot orodje z ogromno dramatičnega potenciala. In četudi začetki omenjenega podžanra spadajo že vsaj dvajset let v preteklost, sta največ pozornosti zbudila grozljivka Unfriended in še posebej triler Searching, ki je s svojim izvrstnim občutkom za suspenz, neprestanimi preobrati in odličnimi igralci postregel za eno od večjih filmskih presenečenj zadnjega desetletja. Missing predstavlja njegovo nadaljevanje, ki pa vsebinsko ni povezano s prehodnikom, razen tega, da imamo v obeh filmih opravka s skrivnostnim izginotjem. In če je v prvem delu oče iskal svojo hčerko, je tokrat situacija obrnjena; najstnica June skuša najti svojo mater po tem, ko med počitnicami z novim fantom izgine neznano kam. Navkljub podobno zgodbi se Missing izkaže kot film, ki lahko samostojno stoji na dveh nogah in uspe držati gledalca v napetosti vse do konca; suspenz je znova na visoki ravni in nikoli ne pojenja, igra ravno tako prepričljiva, liki hitro poistovetljivi in koncept screenlife žanra izkoriščen do maksimuma. Četudi se na več mestih zdi vredno vprašati, če je moderna tehnologija res sposobna izpeljati vse zastavljene preobrate, to gledalca ne bo preveč motilo, saj bo ves čas čutil napetost v telesu. Ravno zato se bo marsikomu zdelo, da je končni preobrat bistveno manj šokanten kot si film želi doseči; je dokaj realističen in smiseln, vendar pa se zdi, da smo ga videli že prevečkrat, da bi se nas lahko čisto dotaknil. Navkljub temu je Missing več kot zadovoljiva žanrska zabava, s katero lahko kvalitetno ubijete dve uri dolgčasa.