Vrelišče balkanskih vojn, ki metaforično mišljeno še danes ni doseglo svojega epiloga, že vrsto let predstavlja neskončen vir inspiracije za mnoge evropske režiserje. Mednje spada tudi Danis Tanović, ki je leta 2001 presenetil z oskarjevskim celovečercem No Man’s Land, ki grobo in hkrati nenavadno poetično dreza v odprto rano balkanskega konflikta ter hkrati pod mikroskop postravi tako tragičnost kot tudi absurdnost vojne in vse elementov, ki so z njo povezani; od agresivnega militarističnega aparata pa vse do povampirjenih medijev. Zgodba se skoraj v celoti odvije v bunkerju t.i. nikogaršnje zemlje v Bosni, kjer se po spletu okoliščin znajdejo trije vojaki nasprotnih strani; dva bosanska in en srbski vojak. Da stvari postanejo še bolj absurdne, eden od bosanskih vojakov ponesreči leže na mino in se ni zmožen premakniti, ta mali konflikt pa zbudi pozornost medijev, modrih čelad Združenih narodov in kakopak tudi vojske. Brezizhodna situacija služi kot zlovešč prikaz posledic ne zgolj vojne, ampak tudi gorečega nacionalizma ter ošabnosti zahodnega sveta, ki je krvav balkanskih konflikt želela čimprej pospraviti pod preprogo. No Man’s Land je film, ki sproža mnoga čustva; začne se kot klasična vojna drama, vanjo zmeša elemente tipične balkanske črne komedije zmešnjav, proti koncu pa se zgodba razvije v shakespearijansko tragedijo. Tanovićev film je navkljub političnemu ozadju strogo nepolitičen in protivojni film; njegovo sporočilo jo, da je vojna prizadane vse vpletene in da njen konec ne prinese zmage, ampak potlačene travme, zamere in politično nestrpnost. Na koncu od vsega skupaj ostanejo samo prah, tišina in zadušljivo čakanje na novo eksplozijo soda, napolnjenega s smodnikom. No Man’s Land ni samo odličen film o balkanskih vojnah, ampak verjeto eden najboljših protivojnih filmov vseh časov.
