Shame (2011)

Rating: 8 out of 10.

Psihične težave so kljub pogostim omembam v medijih še vedno razumljene kot tabu teme oz. kot nekaj, o čemer se ne sme govoriti. Morebiti zato, ker se za njimi skrivajo umazane resnice, pred katerimi ljudje ves čas bežimo. Shame, drugi celovečerec britanskega režiserja Steva McQueena, je moderna psihološka drama, ki se resda loteva določenih tabujev, vendar se ji v prvi vrsti ne gre toliko za šok kot za brutalno iskren prikaz življenja psihično ranjenih posameznikov. Eden od teh je tudi Brandon (Michael Fassbender v svoji najbolj pogumni vlogi doslej),privlačen newyorški japi, katerega življenje se vrti zgolj okoli seksa. Njegova zasvojenost z gledanjem pornografije, masturbiranjem in pogostim seksom za eno noč je že od začetka razumljena kot mašilo za njegovo čustveno izpraznjenost, ki je posledica sicer nikoli povsem razkrite travme iz preteklosti. Edina, ki ponuja odgovor na to vprašanje, je njegova mlajša sestra (Carey Mulligan), s katero ima že od prvega precej neprijetnega prizora naprej vzpostavljen dokaj nenavaden odnos, ki prav tako ni raziskan do te mere, da bi lahko gledalec potegnil kakšne logične zaključke. Ali to pomeni, da je Shame en sam nateg od filma? Nikakor. Gre za čudovito posnet in odlično odigran film, ki pa ne obljublja sproščenega ogleda, saj z izpostavljeno mračnostjo in provokativnimi temami zbada gledalca naravnost v srce. In četudi režiser nikoli povsem ne razkrije ozadja glavnih junakov, so ti v svoji nepopolnosti in čustveni destrukciji pravzaprav izredno človeški in zna se zgoditi, da se bo kateri od gledalcev poistovetil z Brandonom, ne glede na to, da ali ima za seboj isto izkušnjo kot on. Izredno prepričljiva urbana drama.

Lepa sela lepo gore (1996)

Rating: 10 out of 10.

Vojna na Balkanu, ki je zaradi intenzivnosti bojevanja, srhljive ideologije in brutalnosti pri svetovni javnosti povzročila močan cmok v grlu, je hote ali nehote postala močan vir navdiha balkanskim ustvarjalcem, ki so se bodisi neposredno dotaknili same vojne vihre ali pa zgolj nakazali njene posledice na ljudi v povojnem času. Režiser in scenarist Srdjan Dragojević je v času, ko so na Balkanu še potekali boji, posnel vojno klasiko Lepa sela lepo gore, ki se na brutalno realističen, vendar presenetljivo ganljiv, poetičen in celo duhovit način loteva ozadja konflikta iz perspektive skupine srbskih vojakov, kar je ob izidu dvignilo nemalo prahu, Dragojević pa je bil obtožen širjenja srbske propagande, saj so bili Srbi v očeh svetovne javnosti demonizirani zaradi vpletenosti v pokole v Srebrenici. Film delno temelji na resnični zgodbo, ko je skupina srbskih vojakov ostala obkoljena v zapuščenemu tunelu, kjer je nemočno čakala na rešitev, za katero pa se sploh ni vedelo, če bo prišla. Naj bo že takoj jasno, da Lepa sela lepo gore ni nikakršna srbska propaganda, ki želi opravičevati storjene zločine ali jih pomesti pod preprogo. Še več; Dragojević z neusmiljeno iskrenostjo in ironičnostjo prikaže grozote in norosti vojne, hkrati pa preko osebne zgodbe o prijateljih in sosedih, ki se nenadoma znajdejo na nasprotni strani bojišča, razgali tragično razsežnost balkanskih vojn; da se je ta sprevrgla v okrutno državljansko vojno, kjer je pregovorno brat klal brata. Odlične igralske predstave, zbadljiv humor, ponarodela glasba in prava kombinacija brutalnosti in emocij naredijo iz filma Lepa sela lepo gore prvorazredno srbsko klasiko, ki bo (žal) ostala vedno družbeno relavantna.