Psihične težave so kljub pogostim omembam v medijih še vedno razumljene kot tabu teme oz. kot nekaj, o čemer se ne sme govoriti. Morebiti zato, ker se za njimi skrivajo umazane resnice, pred katerimi ljudje ves čas bežimo. Shame, drugi celovečerec britanskega režiserja Steva McQueena, je moderna psihološka drama, ki se resda loteva določenih tabujev, vendar se ji v prvi vrsti ne gre toliko za šok kot za brutalno iskren prikaz življenja psihično ranjenih posameznikov. Eden od teh je tudi Brandon (Michael Fassbender v svoji najbolj pogumni vlogi doslej),privlačen newyorški japi, katerega življenje se vrti zgolj okoli seksa. Njegova zasvojenost z gledanjem pornografije, masturbiranjem in pogostim seksom za eno noč je že od začetka razumljena kot mašilo za njegovo čustveno izpraznjenost, ki je posledica sicer nikoli povsem razkrite travme iz preteklosti. Edina, ki ponuja odgovor na to vprašanje, je njegova mlajša sestra (Carey Mulligan), s katero ima že od prvega precej neprijetnega prizora naprej vzpostavljen dokaj nenavaden odnos, ki prav tako ni raziskan do te mere, da bi lahko gledalec potegnil kakšne logične zaključke. Ali to pomeni, da je Shame en sam nateg od filma? Nikakor. Gre za čudovito posnet in odlično odigran film, ki pa ne obljublja sproščenega ogleda, saj z izpostavljeno mračnostjo in provokativnimi temami zbada gledalca naravnost v srce. In četudi režiser nikoli povsem ne razkrije ozadja glavnih junakov, so ti v svoji nepopolnosti in čustveni destrukciji pravzaprav izredno človeški in zna se zgoditi, da se bo kateri od gledalcev poistovetil z Brandonom, ne glede na to, da ali ima za seboj isto izkušnjo kot on. Izredno prepričljiva urbana drama.
