Velika Britanija, 1981. Vladavina Margareth Thatcher in obdobje napetosti med britansko vlado in vse glasnejšimi in agresivnejšimi zagovorniki neodvisnosti Irske. V zloglasnem zaporu Maze so pripadniki Ire prepuščeni golemu preživetju in oropanemu dostojanstvu s strani avtoritativnih paznikov, vendar pa to ponižanje ne zaustavi jeklene volje karizmatičnega zapornika Bobbyja Sandsa, ki se odloči zastopati svoja politična prepričanja z gladovno stavko do smrti. Hunger, sicer prvi celovečerec britanskega režiserja Steva McQueena, se ponaša s politično zelo obarvano zgodbo in zato je bil postavljen pod tveganje, da bi se razvil v družbeno moralko ali celo propagandni dolgčas. Na srečo ni film ne prvo, še manj pa drugo; McQueen se resda dotika političnega ozadja Sandsovega uporniškega akta, vendar to počne na izredno subtilen način in celo z določeno mero skepse do smiselnosti dejanj glavnega junaka in upravičenosti človekovega samožrtvovanja za višje cilje. Hunger je film z izredno nekonvencionalnim pripovednim tokom, ki bo najverjetneje razdelil gledalce na tiste, ki jim bo McQueenova umetniška drža vredna občudovanja, spet drugi pa bodo tarnali nad filmarjevo pretencioznostjo in močnim zatekam k art-house estetiki. A kljub temu je Hunger film, ki uspe svojo zgodbo predstaviti na unikaten in provokativen način; McQueen veliko pozornosti namenja močnemu kontrastu med idealiziranimi govori Thatcherjeve na temo boja za malega človeka in mračnim, nasilnim in tesnobnim vzdušjem zaporniških hodnikov, kjer se njen jekleni režim razgali v vsej svoji umazani podobi. Vse to pa kakopak ne bi imelo učinka brez fenomenalne igralske predstave žal pogosto podcenjenega Michaela Fassbenderja, ki se pred našimi očmi spremeni v živega okostnjaka in s tem znova subtilno razgali blišč in bedo uporniških dejanj brez jasne predstave, kaj bodo ta prinesla. Hunger je naporen, mučen in agresiven film z drzno umetniško vizijo, ki izpostavi večni boj med ranljivim posameznikom in krutimi sistemskimi mehanizmi.
