Prelomno leto 1968, ki je prineslo vzpon in hkrati konec praške pomladi, ki si je prizadevala za liberalizacijo Češkoslovaške iz rok surovega sovjetskega komunizma, je pustilo močan pečat tudi na filmski umetnosti, nad katero se je začela izvajati še bolj stroga cenzura. Eden od filmov, ki so postali najhujša žrtev tovrstne “umetniške čistke”, je bil politični psihološki triler The Ear režiserja Karla Kachyne, ki je bil dokončan leta 1970, vendar ga je oblast prepovedala, tako da je uradno premiero doživel šele na začetku 90. let ob padcu železne zavese. Da je film doletela takšna usoda, ni presenetljivo, saj Kachyna za razliko od večine tedanjih češkoslovaških filmarjev, ki so obsodbe komunističnega režima skrbno zapakirali v dvoumnost in globoko metaforičnost, ni prisegal na kompromise in je z omenjenim filmom neposredno napadel tedanjo oblast in njeno nekaznovano teptanje osnovnih človekovih pravic in nevzdržno krepitev politične paranoje. Zgodba filma spremlja Ludvika, vplivnega partijskega funkcionarja in njegovo zapito ženo Anno, ki nekega večera ob vrnitvi iz vladne zabave v njuni hiši odkrijeta nekaj čudnega; elektrika je izklopljena, ključi hiše so izginili, v posameznih prostorih hiše pa odkrijeta prisluškovalne naprave. Tekom napete noči zakonca neprijetno pričakujeta trenutek, ko bosta aretirana, obenem pa se postopoma razgali ozadje njunega toksičnega odnosa, ki že lep čas temelji na paranoji in nezaupanju. The Ear je film, ki ne potrebuje veliko, da gledalcu nakloni moralno klofuto na račun političnih pregonov pod nekdanjim komunističnim režimom, Kachyna se suvereno drži pravil filmskega minimalizma in samozavestno združi elemente zakonske drame in političnega trilerja, pri tem pa mu omejenost na eno samo lokacijo omogoči, da ustvari kot struna napeto, klavstrofobično in proti koncu že kar mučno gledalsko izkušnjo brez nepotrebne čustvene katarze. Zadušljiva atmosfera, prepričljivi igralski predstavi Radoslava Brzobohatyja in Jirine Bohdalove ter vzdušna glasba poskrbijo, da The Ear zareže globoko v gledalčevo srce (in razum), hkrati pa ustavi brezčasno kritiko režimov in številnih uničenih usod, ki jih je ta pustil za seboj. Mojstrovina češkoslovaškega filmskega minimalizma.

Muzikal se je v začetku 70. let znašel v paradoksalnem položaju; njegovo zlato obdobje se je z novimi generacijami gledalcev poslovilo, kar pa je sočasno odprlo vrata priložnostim, da bi dotični žanr prevetrili z nekonvencionalnimi prijemi, ki so pogosto mejili na čisti filmski eksperiment. Eden od takšnih filmov je bila priredba odrskega muzikala The Rocky Horror Picture Show, ki je teatralne glasbene in pevske točke združil z nenavadno očarljivo parodijo nizkoproračunskih znanstvenofantastičnih pustolovščin in grozljivk. Film v režiji Jima Sharmana sledi mlademu paru Bradu (Barry Bostwick) in Janet (rosno mlada Susan Sarandon), ki jima neke deževne noči poči avtomobilska guma, zato se po pomoč zatečeta v skrivnostno graščino, ki je v lasti Franka-N-Futherja (Tim Curry v svojem filmskem debiju), ekscentričnega transvestitskega znanstvenika in nezemljana iz planeta Transsexual, ki si želi ustvariti popolnega, vendar slaboumnega mišičnjaka Rockyja. The Rocky Horror Picture Show je odličen primer nezaslišano radikalnega muzikala, ki se brez odvečnih moralnih obremenitev prepusti divjemu ritmu transvestitske rock’n’roll opere in gledalca očara z razkošno scenografijo, nepozabnimi glasbenimi vložki (velja omeniti skladbe kot so Sweet Transvestite, Hot Patootie – Bless My Soul, ki jo odpoje Meat Loaf ter zaključna I’m Going Home, ki predstavlja enega od najbolj emocionalnih delov filma), za piko na i pa poskrbi še igralska zasedba, kjer pozornost ukrade predvsem Curry, katerega Frank-F-Futher zna biti enako zloben, nagajiv kot tudi empatičen. Toda tisto, kar film The Rocky Horror Picture Show dvigne še višje nad povprečje, je njegova progresivna drža in pogum pri rušenju tabujev, saj se zgodba neposredno loteva tematik identitete, spolne fluidnosti in biseksualnosti. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da zgodba v drugi polovici izgubi nekaj fokusa, toda narava filma je preveč očarljivo čudaška in divja, da bi se jih lahko kdorkoli uprl. The Rocky Horror Picture Show je brez kančka dvoma eden najboljših muzikalov vseh časov, saj samozavestno obrne vsa pravila na glavo in dostavi odštekano, duhovito in pogumno rekonstrukcijo izpetega žanra.