Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Spider-Man je daleč najbolj priljubljen Marvelov superheroj, zato je razumljivo, da se ga stripovsko filmsko vesolje (oz. MCU) po večletnih neuspešnih poskusih vzpostavitve nove generacije junakov oklepa kot pijanec plota, saj (trenutno) predstavlja molzno kravo, ki jo je moč finančno izkoriščati vsaj še nekaj let. Spider-Man: Brand New Day, sicer četrti film, v katerem junakov pajkovski kostum obleče Tom Holland, je bil oglaševan kot vrnitev h koreninam oz. k evoluciji naslovnega lika iz borca zoper medgalaktičnega orjaka Thanosa v uličnega križarja in spretnega pretepača, ki se ne zapleta v bitke, prenasičene s posebnimi učinki in akrobacijami pred zelenim zaslonom. Napovedi so se delno uresničile; pričujoči film postreže z bolj prizemljenim in realističnim portretom težavnega vsakdanjika superheroja, ki se bori z osamljenostjo (veliko poudarka je na njegovi uničeni romanci z MJ), izgubo identitete in izgorelostjo, hkrati pa je še vedno vržen v središče pompozne (in pričakovano trapaste) zgodbe, ki napoveduje prihod ikoničnih mutantov X-Men v prihodnjih filmih. Ob tem seveda ne smejo manjkati ostale sestavine Marvelovih filmov; epizodne vloge priljubljenih junakov, kot so Hulk, Frank Castle oz. The Punisher (ta je sicer po disneyjevsko nekoliko “omehčan”, vendar še vedno uspe ohraniti nekaj mračnjaškega mačizma), in Jean Grey, ki kakopak v filmu nastopa zgolj zato, da odpre vrata omenjenim mutantom. Prednosti filma so vsekakor Hollandova čustvena igralska predstava (to je njegov daleč najboljši nastop v vlogi Spider-Mana), presenetljivo enakomerna porazdelitev dramatičnih trenutkov in humorja ter nekaj vznemirljivih akcijskih sekvenc, ki temeljijo izključno na praktičnih učinkih. Toda vsi ti aduti so konstantno podvrženi tipičnemu Marvelovemu spektaklu, ki s seboj prinaša neumno zgodbo, pozabljivega zlikovca in na trenutke zelo vprašljive posebne učinke. Spider-Man: Brand New Day bo vsekakor navdušil oboževalce ikoničnega pajkovskega junaka, saj uspe zaigrati na njihove čustvene strune, a če za trenutek snamemo očala navdušenja, zelo hitro ugotovimo, da imamo pred seboj precej pozabljiv akcijski kič, ki bi brez Spider-Manovega imena dihal na škrge.

Izbruh popularnosti nadaljevanke Stranger Things je poskrbel za ponovno “rojstvo” 80. let, ki so s svojimi neonskimi lučmi, retro modo in seksi pop rock glasbo postala nova tržna niša. Zakaj ravno 80. leta, ni težko ugotoviti; ta so predstavljala obdobje neobremenjenosti z ideologijami in politiko ter se prilagodila pogosto divjemu hedonističnemu užitku, ki je za današnjo publiko očitno zelo privlačen. Fascinacija nad omenjenim desetletjem pop kulture se izraža tudi preko ZF srhljivke Onslaught režiserja in scenarista Adama Wingarda, ki je v preteklosti že poskrbel za nekaj modernih filmskih klasik, še posebej za izvrstni akcijski triler The Guest, s katerim naj bi si pričujoči film celo delil isti univerzum, pa četudi za to nima nekega posebnega razloga. Wingardov film je zelo očiten poklon klasiki Terminator, saj sta v ospredju prepoznavno temačna elektronska glasba in nesubtilni mežiki estetiki 80. let, za osrednji motiv pa je izbran večni boj med človekom in strojem. Zgodba je peresno lahka; iz puščavske vojaške baze v Novi Mehiki pobegnejo trije genetsko ustvarjeni supervojaki, ki krenejo na morilski pohod, dokler ne vdrejo v prikoličarsko naselje, kjer živi travmatizirana vojna veteranka in ostrostrelka Celeste (Adria Arjona). Onslaught je film, ki najbolj deluje kot neobremenjena reciklaža vseh možnih žanrskih klišejev iz tehnotrilerjev iz 80. let, saj postreže s stilsko dovršenim nasiljem, absurdno zgodbo, ki je ne smemo jemati resno, črnim humorjem, privlačno vizualno podobo, risankastim gravžem in plitkimi stereotipnimi liki, kjer kakopak ne sme manjkati močna in neodvisna ženska, ki je po neki čudni logiki edina, ki lahko zaustavi trojico domnevno neuničljivih vojakov. Wingardov akcijski stampedo je za preganjanje dolgčasa povsem neškodljiva in spodobna zabava, vendar pa žal to ni dovolj, da bi lahko štrlel iz povprečja. Tudi če se film zaveda, da je neumna akcija, bi vseeno moral poskrbeti za kaj več kot zgolj formulaično mineštro neizvirnih idej, plehkih likov, generične akcije in nasploh neizstopajočo vsebino. Onslaught ni slab film, vendar ga najverjetneje po ogledu ne boste ohranili v trajnem spominu.