Fall 2: Deadpoint (2026)

Rating: 3 out of 10.

Triler preživetja Fall je predstavljal tiho filmsko presenečenje leta 2022; preprost, vendar efekten film o dveh dekletih, ki obtičita na vrhu visokega radijskega stolpa, je navkljub splošni predvidljivosti in pomanjkanju izvirnosti uspel prepričati s spektakularnimi prizori vrtoglave lokacije, všečnima glavnima junakinjama ter neprestano napetostjo, od katere se je gledalcem dobesedno zvrtelo v glavi. Ker je film postal velika uspešnica, je pričakovano, da bo Hollywood koval vroče železo še naprej in štiri leta kasneje smo deležni nadaljevanja Fall 2: Deadpoint, ki v osnovi ponovi vajo svojega predhodnika. Jax, sicer žalujoča sestra umrle Hunter iz prvega dela in Luce sta najboljši prijateljici, ki se odpravita na Tajsko, da bi se povzpeli na goro Kwan, vendar se njun podvig kakopak ponesreči, ko skalni podor uniči njuno pot in tako obtičita na majavi deski, ki se nahaja več tisoč metrov nad tlemi. Fall 2: Deadpoint je kot nadaljevanje popolnona nepotreben film, kar pa je bilo za pričakovati; večja težava je, da ne premore niti kančka všečne preprostosti in adrenalinskega užitka predhodnika in tako venomer izpade kot njegova bleda senca. Zatakne se že pri zapletu, ki je lenobno neumen; medtem ko sta bili dekleti iz prvega filma adrenalinski odvisnici, ki sta uporabljali ekstremni šport kot beg pred resničnostjo, se Jax in Luce odpravita plezat zgolj zato, da bi počastili spomin na Jaxino pokojno sestro, ki je – mimogrede – umrla v enakih okoliščinah. Film tega absurdnega zapleta nikoli ne pojasni, temu pa sledi še cel kup drugih nesmislov, nevmesnih stranskih štorij (ena od teh vključuje tudi tihotapljenje mamil) in “šokantnih” preobratov, ki pa so prej smešni kot pa vznemirljivi. Film ima sicer nekaj privlačnih vizualnih scen in znova dobro izkoristi lokacijo strašansko visoke gore, toda zunaj tega gledalca čaka zgolj kopičenje ene neumnosti za drugo. Fall 2: Deadpoint se zelo očitno pripravlja na nova nadaljevanja in samo upamo lahko, da bodo ta narejena bolj premišljeno kot je tale zaspana žalost.

The Family (2024)

Rating: 7 out of 10.

The Family je film, ki združuje dva elementa, ki se v zadnjih letih vse pogosteje pojavljata v grozljivkah; prvi je seciranje kompleksnih in težavnih družinskih odnosov, drugi pa soočanje z izgubo bližnjega in procesom žalovanja, ki je za občutljive najstnike še posebej naporen in neusmiljeno krut. V tem položaju se znajde tudi glavna junakinja pričujočega filma, ki se odvija v poletnih mesecih leta 2002; Johanna (Cameron Dawson Gray) je najstnica, ki s pomočjo domnevno čarobne ptičje hišice prosi dobre duhove, da bi obvarovali njenega na smrt bolnega očeta, katerega vse bolj agresivno načenja rak. Navkljub dobrim namenom pa se zgodi ravno nasprotno; hišico obsede skrivnostna temačna sila, ki obsede tako očeta kot mamo (Ruth Wilson), Johanna pa je priča številnih strašljivim vizijam, ki jo sporočajo, da jo starša želita umoriti. Režiser in scenarist Benjamin Finkel (gre za njegov celovečerni prvenec) ubere zanimiv stilski pristop, saj film zavije v tople poletne barve in ob pomoči virtuozne kamere, ganljive glasbe in izvirnega simbolizma ustvari skoraj poetično oz. meditativno dramo o odraščanju, v katero pa vnese elemente psihološke grozljivke, kjer vdor nadnaravnega in mističnega simbolizira Johannin strah pred dejstvom, da njen oče umira, kar s seboj prinaša tudi običajne faze žalovanja kot so jeza, zanikanje in na koncu kakopak sprijaznjenje. Finkel se izkaže kot spreten filmar, ki razume bistvo zgodbe, katero bi rad povedal, v veliko pomoč pa so mu seveda tudi odlični igralci, med katerimi ukradeta pozornost Dawson Grayjeva in predvsem Wilsonova, ki je tokrat tako presunljiva, da se je vredno vprašati, zakaj nikoli ni postala kraljica filmskega krika. Navkljub močnim elementom, ki film dvigajo nad povprečje, pa ima The Family to smolo, da so se podobnih zgodb pred njim lotevale klasiki kot sta Hereditary in The Babadook, v primerjavi z njim pa Finkelov film izpade predvidljivo in neizvirno. Navkljub temu je The Family povsem kompetentno narejen film, ki nakaže, da je Finkel obetaven filmar, ki lahko v prihodnje postreže s pravo grozljivo mojstrovino.