The Birdcage (1996)

Rating: 8.5 out of 10.

LGBT skupnost je bila v zgodovini sedme umetnosti žal pogosto uporabljena kot material za ceneno norčevanje, kar je zgolj okrepilo stereotipe in predsodke, ki jo je do skupnosti gojila širša javnost. Na srečo je v 90. letih prišlo do manjšega, vendar pomembnega premika pri gojenju tolerance do istospolno usmerjenih, kar je bilo razvidno tudi pri filmih; The Birdcage, sicer moderna predelava francoske klasične komedije La Cage aux Folles iz leta 1978, je eden od tistih filmov, ki je navkljub farsičnemu zapletu potisnil LGBT skupnost v ospredje in ji dati tako močan glas kot tudi jasno identiteto. Film spremlja zakonca Armanda (Robin Williams) in Alberta Goldmana (Nathan Lane), ki skupaj vodita priljubljeni gejevski nočni klub v Miamiju in se znajdeta pred težko preizkušnjo, ko Armandov sin naznani poroko s hčerko ultrakonservativnega senatorja (Gene Hackman). Osrednji zaplet filma je ta, da se morata gejevska zakonca pretvarjati, da sta heteroseksualca in s tem omehčati senatorjevo srce, kar pa kakopak vodi v cel kup nepredvidljivih situacij. The Birdcage je morebiti res filmska predelava, vendar jo lahko brez kančka dvoma uvrstimo med eno od najbolj huronsko smešnih komedij vseh časov, ki skoraj brezhibno dostavlja eno dobro šalo za drugo, za kar se je v prvi vrsti potrebno zahvaliti fenomenalnemu igralskemu ansamblu. Pri slednjemu šov kakopak ukradeta Williams in predvsem Lane, še posebej pohvalno pa je to, da svojima navidez stereotipnima likoma dodata ogromno čustvenih dimenzij in globine. Režiser Mike Nichols in scenaristka Elaine May gledalca zabavata z lahkotnim, vendar sofisticiranim humorjem, ki nikoli ne izpade neokusno, še bolj pomembno pa je to, da naslikata presenetljivo topel in sočuten portret LGBT skupnosti, kjer noben gejevski lik ni izkoriščen kot žaljiv gag. Film ima sicer nekaj težav s prepočasnim tempom, še posebej v zadnji tretjini, vendar to je povsem minorna napaka znotraj čudovito farsične, emocionalne in za počit smešne komedije, ki bo gledalcu vedno ogrela srce.

Supergirl (2026)

Rating: 5.5 out of 10.

Supergirl predstavlja drugo poglavje v vnovičnem zagonu superherojskega vesolja DC, ki ga je pod svoje okrilje vzel James Gunn, začenši s Supermanom, ki je navljub nefokusiranosti in prenasičenosti predstavljal vzpodbuden začetek novega obdobja. Film v režiji Craiga Gillespija sledi Supermanovi sestrični Kari Zol-El (Milly Alcock), ki dneve preživlja ob žuriranju, popivanju in potovanju med galaksijami, kjer nekega dne naleti na deklico Ruthye (Eve Ridley), kateri se pridruži na maščevalnem pohodu zoper razbojnika Krema, ki je odgovoren za smrt njene družine. Okvirno zgodbo občasno prekinejo flashbacki iz Karinega travmatičnega odraščanja na umrlem planetu Kripton in v teh trenutkih film najbolj zasije, saj naslovnemu liku dodajo ogromno čustvene globine in kompleksnosti, za kar se je treba zahvaliti tudi očarljivi Alcockovi. Slednja z ravno pravšnjo kombinacijo človečnosti, poguma in sarkastičnega smisla za humor uspešno utelesi lik ženske supeherojke, ki ne skriva svojih napak in se pogosto sooča s trenutki strahu in negotovosti. Škoda le, da okoli simpatičnega lika ni zgrajena zanimiva zgodba, za katero bi gledalcu bilo mar; motiv maščevanja je razvit zlajano, večina likov nedodelanih in dolgočasnih (Jason Momoa se kot Lobo pojavi zgolj za nekaj minut, medtem ko je zlikovec katastrofalno prazen) in noben zaplet / razplet v filmu ne deluje pretirano zanimivo. Enako nevznemirljiv pa je tudi tehnični vidik filma; vizualna podoba je pogosto grda in monotona, akcijski prizori brez potrebno udarnosti, zgodba pa je nasičena z raznimi klišeji, zaradi katerih je superherojski žanr v zadnjih letih pošteno stagniral. Nasploh se zdi, da je Gunnovo bedenje nad novim DC-jevim vesoljem začelo zelo hitro kazati neprijeten davek, saj je zelo očitno, da v skoraj vsak izdelek vnaša odštekano medgalaktičnost njegove uspešnice Guardians of the Galaxy, ki pa že postaja nekoliko ponavljajoča. Supergirl najverjetneje ne predstavlja dobre popotnice za novo DC-jevo superherojsko franšizo, saj za seboj pusti mnogo več neizkoriščenega potenciala kot pa karkoli zanimivega.