Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Robert Eggers se je do leta 2015 pilil predvsem na področju kratkega filma z izvrstnimi pokloni klasičnim grozljivkam in južnjaški gotiki (še posebej mojstrovina Brothers), vendar so bili ti projekti zgolj generalka za njegov veliki podvig; celovečerni prvenec v obliki okultne strašljivke The Witch. Film, postavljen v Novo Anglijo okoli leta 1630, spremlja sedemčlansko družino, ki je zaradi verskih razlogov izobčena iz svoje skupnosti in si v želji po novem življenju zgradi kmetijo ob robu samotnega gozda. Kmalu po njenem prihodu se začnejo na območju odvijati nenavadni dogodki; najmlajši član Samuel izgine neznano kam in ga nekaj dni kasneje najdejo mrtvega, preostali otroci so prepričani, da lahko komunicirajo z domačimi živalmi, družino pa iz dneva v dan pretresajo nove tragedije v obliki slabega pridelka, lakote in drugih bizarnosti. Eggersov film je bil ob izidu razglašen za eno najboljših grozljivk 21. stoletja in to popolnoma drži; The Witch je kombinacija vsega najboljšega, s čimer se je Eggers spogledoval v svojih kratkih filmih, hkrati pa tudi njihova impresivna nadgradnja. Gledalca bo najprej očarala zavidljiva produkcija (kar je še posebej občudovanja vredno zaradi dejstva, da je bil film posnet za skromnih 4 milijone dolarjev), za omenjeni žanr presenetljivo visoka mera zgodovinske avtentičnosti, vrhunsko spisani dialogi, ki jih bo gledalec brez težav razumel, pa četudi so zaznamovani s tedanjim arhaičnim dialektom in čudovitimi igralskimi predstavami, med katerimi kakopak najbolj zasije tedaj novinka Anya Taylor-Joy. A tisto, kar film The Witch dvigne med mojstrovine, je Eggersovo izvrstno oko za detalje in neprekosljiv občutek za stopnjevanje napetosti, ki strah spremeni v takšno grozo, ki jo le redkokdaj uzremo na velikem platnu v tako zastrašujoče preprečljivi obliki. Eden od tistih hvaljenih filmov, ki so svoj sloves še kako zasluži; The Witch je brez dvoma ena od velikih filmskih klasik 21. stoletja.

Do začetka 60. let je bil Alfred Hitchcock že dodobra uveljavljen filmski mojster, vendar pa ni nihče pričakoval, da se njegova kariera pripravlja na nov vzpon, ki je bil sprva obravnavan kot recept za katastrofo. Hitchcock se je namreč odločil posneti film Psycho, ki temelji na istoimenskem romanu Roberta Blocha in spregovori o introvertiranem, čudaškem in ekscentričnem lastniku obcestnega motela Normanu Batesu (Anthony Perkins), ki pod fasado sramežljivega, a hkrati ustrežljivega mladeniča skriva obraz psihopatskega morilca, ki preži na mlada dekleta in z njihovimi brutalnimi umori poteši potlačeno seksualno poželenje. Verjetno je že iz okvirne vsebine jasno, zakaj je Hitchcockova klasika ob izidu dvigovala ogromno prahu; konzervativna 60. leta niso bila pripravljena na odvratno zgodbo, ki delno temelji na umorih resničnega serijskega morilca Eda Geina in se brezsramno spusti v najtemnejše predele človekove podzavesti ter med drugim širšemu občinstvu predstavi koncepte Ojdipovega kompleksa oz. pretirane moške navezanosti na mater in kako lahko ta včasih pripelje do uničujočih posledic. In četudi mnogi Psycho uvrščajo med pradeda žanra grozljivk, imenovanega “slasher”, je film vse prej kot eksplotacijska klavnica s hektolitri krvi (predvsem zato, ker cenzura tedaj teh ekscesov ni dovoljevala), temveč prefinjena in suspenza polna psihološka srhljivka, ki s Hitchcockovo mojstrsko režijo, inovativnimi kadri, presunljivim grajenjem temačne atmosfere ter nepozabno glasbo gledalca drži v napetosti tudi po več kot 60. letih. Seveda ob tem ne smemo zanemariti odličnih igralskih predstav, drznih odločitev (npr. da glavna igralka Janet Leigh v bistvu umre že nekje na polovici filma, kar je bilo za tedanje čase nekaj nezaslišanega) in dejstva, da je Psycho tlakoval pot sodobnim grozljivkam. Klasika, ki po drznosti in inovativnosti prekaša mnoge sodobne klavnice.