Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Britanska animacija je v 70. in 80. letih doživljala kreativni preporod, še posebejo po zaslugi drznih in nekonvencionalnih filmarjev, ki so prebili okvirje brezskrbnega razvedrila za mlajše gledalce in dostavili izkušnjo, ki je ciljno občinstvo enako močno navdušila kot tudi (če ne celo še bolj) travmatizirala. Watership Down, adaptacija istoimenskega romana Richarda Adamsa, nedvomno spada med tovrstne animirane klasike; zgodba sledi skupini divjih zajcev, ki zapustijo svoje podzemno domovanje, katerega bodo ljudje v kratkem zravnali z zemljo in krenejo na dolgo in nevarno potovanje skozi angleško podeželje, da bi našli varno zatočišče na idiličnem griču, ki pa je v lasti Efrafa, tiranskega vodje legla, ki vlada z nasiljem in ustrahovanjem. Ena od odlik pričujočega filma je njegova čudovita vizualna podoba, katero v današnjem času digitalne izmaličenosti pošteno pogrešamo; presunljivo izrisane akvarelne podobe angleškega ruralnega okolja se brezhibno zlivajo z ročno izdelano animacijo, ki navkljub elementom pravljičnosti in fantazije (film domiselno predstavi obstoj zajcev skozi oko mitološkosti) ohranja presenetljivo visoko mero (nasilnega) realizma. Debata o tem, če je film primeren za otroke, je vsekakor na mestu, saj Watership Down ne skopari s prikazom krutosti narave in se dotika za mlajše občinstvo kompleksnih tem kritike totalitarnih režimov, soočanja s smrtjo, prebolevanja izgube in predvsem uničujočega odnosa med človekom in živaljo.Kar se zdi kot zelo tvegan filmski eksperiment, se posrečeno zlije v vizualno čudovito, pretresljivo in ganljivo basen, podkrepljeno z izvrstnim razvojem likov, nepredvidljivo in šokantno zgodbo, nepozabno glasbo (Bright Eyes Arta Garfunkla je še danes zimzelena klasika) ter odličnimi glasovnimi predstavami veteranov britanskega filma kot sta John Hurt in Richard Briers. Morebiti drži, da je animiranka Watership Down travmatizirala cele generacije mladih gledalcev, vendar pa jim je obenem dostavila prav posebno izkušnjo, ki je zlepa ne bodo pozabili.

Če kje obstajajo presenečenja v filmski obliki, je to nedvomno Dragonfly britanskega režiserja Paula Andrewa Williamsa, ki ima za seboj že bogato kariero presežkov kot sta socialna drama London to Brighton in kriminalna grozljivka Bull. Scenarij za pričujoči film je Williams spisal med pandemijo covid-19, kar se tudi pozna na končnem izdelku, ki se skoraj v celoti odvije na eni sami lokaciji, osrednji motiv filma pa je povrhu tega še zadnja leta zelo aktualna analiza stanja osamljenosti in nerazumevanja v modernem svetu. Film predstavi Elsie (Brenda Blethyn) je starka, ki sicer živi sama v majhni predmestni hiši in po spletu okoliščin splete prijateljski odnos s svojo prav tako osamljeno in ekscentrično sosedo Colleen (Andrea Riseborough). Eden od razlogov, zakaj film Dragonfly preseneča, je ta, da njegova zgodba gledalca ves čas elegantno vleče za nos in ozadje dogajanja razkrije šele v sklepnem šokantnem dejanju. Williams odnos med osrednjima likoma razvija z veliko mero enigmatičnosti, kjer med drugim npr. ni povsem jasno, če Colleen skrbi za Elsie zaradi gole empatije do starejših ali pa se za vsem skriva kakšen globji in bolj zastrašujoč motiv. To ugibanje je briljantno speljano skozi celoten film, ki nikoli ne popusti na tempu in suspenzu, zgodba pa enako močno deluje tudi ko zaide v vode psihološkega trilerja ali celo grozljivke. Ker gre za film s fokusom na karakterni študiji osrednjih likov, je velik del uspeha moč pripisati tudi odličnim igralskim predstavam Blethynove, ki briljantno upodobi lik ranljive in naivne starke, še boljša pa je Riseboroughova, ki postreže z močno prezenco in znova dokaže, da je ena najboljših filmskih igralk na svetu, ki bi si zaslužila več pozornosti. Dragonfly bo zaradi pogoste (in ekstremne) menjave vzdušij za nekatere premočan zalogaj, toda Williamsu je uspelo posneti inteligenten, čustven in napet film, ki strese do kosti.