Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Francosko-romunska koprodukcija Them se pogosto pojavlja na lestvici najbolj priljubljenih filmov znotraj francoskega vala ekstremnih grozljivk tipa High Tension, Martyrs in Inside, ki so v začetku 21. stoletja šokirale javnost z eksplicitnmi prizori nasilja, rušenjem družbenih tabujev, nefiltriranim gravžem in pogosto temačno nihilistično atmosfero. Zato je razumljivo, da je pričujoči film režiserjev Davida Moreauja in Xavierja Paluda obravnavan kot “črna ovca” znotraj vala ekstremnosti, saj ne vključuje nobenega od zgoraj naštetih elementov, ampak se zanaša bolj na grajenje neprijetne temačne atmosfere, psihološkega suspenza in nelagodne skrivnostnosti. Zgodba, ki naj bi temeljila na resničnem dvojnem umoru avstrijskega para na Češkem s strani treh najstnikov, ne bi mogla biti bolj preprosta; francoski par Clementine in Lucas, ki živita v odmaknjeni hiši na romunskem podeželju, sta nekega večera pahnjena v krut boj za preživetje, ko njuno domovanje napade skupina zamaskiranih morilcev. Moč filma Them je v njegovi preprostosti in neobremenjenosti s poglobljeno zgodbo in liki; gledalci o Clementine in Lucasu ne izvemo veliko, vendar pa hkrati dovolj, da nam za njuno usodo ni mar, motiv napadalcev pa ostaja venomer nejasen, kar pa ni posledica scenaristične šlamparije, ampak zgolj želje po ohranjanju skrivnostnega vzdušja, kar bo za nekatere gledalce fascinantno, za druge pa frustrirajoče. Them morebiti nima ravno izvirne zgodbe in bi si lahko privoščil nekoliko več jasnosti, vendar pa film še vedno prepriča oboževalce grozljivk s prepričljivimi igralskimi predstavami (zasije predvsem Olivia Bonamy), nekaterimi kot struna napetimi prizori, vrhunsko atmosfero in odmikanjem od pričakovanih hollywoodskih trikov, ki so omenjeni žanr spravili na rob parodije. Them najde svojo moč v preprostosti in s tega vidika je včasih bolj, nekajkrat pa manj uspešen.

Tow, drugi celovečerec režiserke Stephanie Laing, se začne s pretresljivim statističnim podatkom; v ZDA vsako noč zaradi izgube strehe nad glavo v avtomobilih prenoči od enega do treh milijonov ljudi. Pričujoči film pripoveduje eno od takšnih zgodb; glavna junakinja je namreč brezdomka Amanda (Rose Byrne), ki že dlje časa živi v svojem starem avtomobilu in skuša poiskati službo, kar je zaradi njene težavne preteklosti in alkoholizma vse prej kot preprosta naloga. Ko se ji priložnost za delo vendarle nasmehne, zgrožena ugotovi, da ji je avtovleka zasegla vozilo in prodala na avkciji, kar Amando pahne v leto dni trajajoči sodni boj ob pomoči idealističnega mladega odvetnika Kevina (Dominic Sessa). Zaplet filma spominja na nekaj, česar se spomnijo solzave televizijske melodrame, vendar pa je končni rezultat nekaj popolnoma drugačnega in – predvsem – boljšega. Tow se vsekakor dotika resnih družbenih problematik (brezdomstvo, boj malega človeka s požrešno birokacijo in krogom nadutih bogatašev, premagovanje odvisnosti), vendar pa film nikoli ne zapade v predvidljive pasti podobnih izdelkov kot sta pretirana zamorjenost ali sentimentalnost. Občudovanja vredno je predvsem to, da režiserka v zgodbo vključi nepričakovano veliko toplega humorja, ki pa nikoli ne zasenči resnosti Amandine situacije, zanašanje na prikaz njenega razburkanega čustvenega vrtinca pa prav tako venomer ostaja v mejah pristnega realizma, ki ne prisega na naivnosti. Seveda pa je vezno tkivo filma znova fenomenalna Byrnova, ki znova uspe najti idealno ravnotežje med empatijo in grobostjo, njena predstava pa drži zgodbo pokonci tudi v trenutkih, ko se ta zateče k hollywoodski poenostavljenosti, kar je še posebej izrazito v sklepnem delu filma. Tow ni popoln film in bi v nekaterih primerih šel bolj na “nož”, vendar pa so njegovi sporočilnost, smisel za humor in iskrenost tako močni, da bo pri gledalcu pustil trajen vtis.