Produkcija sedmega dela v uspešni seriji metaslasherjev Scream je bila vse prej kot enostavna; glavni igralki Melissa Barrera in Jenna Ortega, ki sta najbolj zaslužni, da je franšiza obdržala popularnost tudi pri novih generacijah gledalcev, sta izviseli (prva zaradi svoje glasne podpore Palestini, druga menda zaradi prenatrpanega urnika), njima pa je sledil še odhod režiserja Christopherja Landona. Na tej točki se zdi, da je studio, ki se ni želel odpovedati molzenju dobičkonosne filmske serije, zgrabila panika, kar je bil verjetno glavni razlog, da je bila režija Scream 7 prepuščena v roke “očetu” franšize Kevinu Williamsonu. Da pa bi obup studia bil še bolj očiten, je sedmi del natrpan s povratniki kot so Neve Campbell, Courtney Cox in celo Matthew Lillard, zgodba pa je (pre)nasičena z nostalgičnimi bonbončki, ki skušajo gledalca spomniti na obstoj prvega filma. Fokus sedmega dela jena nadaljevanju zgodbe Sidney Prescott (še vedno očarljiva Campbellova), ki se z možem in najstniško hčerko preseli v novo mesto, kjer pa znova postane tarča novega / starega zamaskiranega morilca. Scream 7 je brez kančka dvoma daleč najslabši del v franšizi, ki ne uspe skriti znakov popolnega kreativnega bankrota, recikliranja klišejev in patetičnih naslanjanj na (bistveno boljši) izvirnik. Metakomentarji, po katerih je franšiza poznana, so tokrat skoraj neobstoječi oz. uporabljeni na zelo plitek način, velika večina igralskega ansambla daje vtis, da nima pojma, kaj v filmu sploh počne (še posebej Coxova, ki se pojavi za slabih pet minut, ne da bi njen lik na kakršenkoli način vpliva na potek zgodbe), prizori klanja so neimpresivni in ponavljajoči, končni razplet pa je tako idiotsko nevznemirljiv, da bo dolgočasil še najbolj zagrete oboževalce franšize. Scream 7 je filmski ekvivalent bolnika na smrtni postelji, ki bi se rad rešil muk, vendar pa nihče okoli njega nima poguma, da bi mu pomagal dostojanstveno umreti.

Mariana Enriquez velja za eno od najbolj prominentnih argentinskih pisateljic, ki navdušuje predvsem s svojimi grozljivimi kratkimi zgodbami, v katerih prepleta feminizem, okultizem, ljudske vraže ter socialni realizem, ki se močno naslanja na krvavo zgodovino Argentine. Ker so njene zgodbe zelo specifične in polne kompleksne alegoričnosti, jih je toliko težje prenesti v filmsko obliko na način, ki bi bil spoštljiv do literarne predloge in hkrati zanimiv za gledalce. S tem izzivom se samozavestno sooči režiserka Laura Casabé, ki v nadnaravni grozljivki The Virgin of the Quarry Lake domiselno združi dve pisateljičini zgodbi Our Lady of the Quarry in The Cart iz njene debitanske zbirke The Dangers of Smoking in Bed; dogajanje filma je postavljeno v leto 2001, ko se Argentina spopada z globoko gospodarsko krizo in naraščujočimi protesti po celi državi, sredi tega kaosa pa odrašča najstnica Natalia, ki se znajde v cvetu pubertete in prebujajoče se seksualnosti. Predmet njenega poželenja je vrstnik Diego, ki pa je v razmerju s starejšim dekletom Silvio, zato Natalia ob pomoči svojih najboljših prijateljic in vraževerne babice Rite zateče k drastičnemu ukrepu; nad novopečeni par bodo priklicali starodavni urok. The Virgin of the Quarry Lake bi na najbolj preprost način opisali kot svojevrstno interpretecijo motivov iz kultne grozljivke Carrie, le da je zgodba tokrat močno obarvana s subtilnim družbenim komentarjem in se bolj kot na naspidirano akcijo zanaša na počasen tempo, neprijetno atmosfero in globoko simboliko, ki je prepuščena številnih interpretacijam. Casabéjin film je za ogled vsekakor naporen in zna pošteno preizkušati gledalčevo potrpljenje, vendar se obenem odkupi z odličnimi igralskimi predstavami, večplastno in po lynchevsko zamotano zgodbo, številnimi strašljivimi trenutki in peklenskim epilogom, kjer se groza poveže s čistim nihilizmom. The Virgin of the Quarry Lake je izvrstna grozljivka, ki navduši zahtevnejše oboževalce žanra kot tudi tiste, ki so bili doslej prepričani, da se dela Mariane Enriquez ne morejo prepričljivo prenesti v filmsko obliko.