Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Angleška igralka Emerald Fennell je leta 2020 presenetila s svojim režijskim prvencem, feminističnim psihološkim trilerjem Promising Young Woman, ki je v poplavi vse bolj spoliranih, politično korektnih in sluzavo pokroviteljskih filmov predstavljal dobrodošlo in radikalno osvežitev. Ravno zato so bila pričakovanja ob njenem naslednjem režijskem podvigu, črno komedijo Saltburn, zelo visoka, saj je v zraku obvisela dilema, če bo režiserka ostala zvesta svoji idealno kombinaciji ekstremnosti in prefinjenosti prejšnjega filma ali pa se bo – po domače povedano – pomehkužila oz. omehčala. Na srečo do slednjega nikoli ne pride… ravno nasprotno; Fennelova tudi tokrat ne čuti strahu pred tem, da bi gledalca enako močno nasmejala kot tudi od gnusa šokirala. Film sledi sramežljivemu in vase zaprtemu študentu Oliverju (Barry Keoghan), ki se na Oxfordu tesno spoprijatelji s priljubljenim in postavnim sošolcem Felixom (Jacob Elordi), ki prihaja iz aristokratske družine, živeče v velikanskem dvorcu na posestvu Saltburn. Njuno prijateljstvo postane tako močno, da Felix povabi Oliverja, da preživi poletne počitnice z njim in njegovo ekscentrično družino, ob prihodu na posestvo pa Oliverja premami hedonistični način življenja, za katerega je pripravljen žrtvovati marsikaj. Saltburn je podobno kot Promising Young Woman hudoben, prebrisan, strupen in sprevržen portret družbe, v kateri živimo, le da tokrat ni toliko poudarka na feminističnem sporočilu, ampak na prefinjenem norčevanju iz človekove obsedenosti s slavo in denarjem, hkrati pa se dotakne tudi razlik med družbenimi razredi, še posebej bogatimi in “povprečnimi”. Filmu poveljuje fenomenalno zastrašujoči Keoghan v svoji najbolj čudaški in kompleksni vlogi doslej, ob tem pa še velja omeniti še preostalo igralsko zasedbo (poleg Elordija nasmejijo še Richard E. Grant, Rosamund Pike in v mini vlogi Carey Mulligan) čudovito fotografijo in scenografijo, domiselni izbor glasbe in cel kup sprevrženosti, ki jih jih zna sofisticirano prikazati zgolj Fennelova. Saltburn morebiti ne bo povšeči vsakemu, saj zna film pošteno preizkušati gledalčevo potrpljenje, toda kot celota gre za eno boljših filmskih satir zadnjih let.

V karieri marsikaterega filmarja pride trenutek, ko ta želi svetu dokazati, da ni zgolj nekdo, ki zdolgočaseno stoji za kamero in kot mali diktator vpije “akcija”, ampak tudi umetnik. Očitno je ta trenutek doletel tudi doletel tudi Bradleyja Cooperja, ki se po prvem posrečenem režijskem poskusu z glasbeno dramo A Star is Born vrača kot režiser biografske drame Maestro o dolgoletni karieri legendarnega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina (1918-1990) in njegovem dolgoletnem zakonu z igralko Felicio Montealegre (1922 – 1978). Velja opozoriti, da fokus filma ni na prikazu Bernsteinovih glasbenih dosežkov, ampak predvsem na ljubezenski zgodbi, ki je polna vzponov in padcev, čustvenih izbruhov, spopadov egov in odpovedovanj, kar so idealne sestavine za publiko, kateri Cooper več kot očitno piha na dušo; oskarjevsko publiko, ki ima že od nekdaj močan “fetiš” na filmske biografije, še posebej, če so te na kakršenkoli način povezane bodisi z Broadwayjem ali Hollywood, s katerima je bil Bernstein močno povezan. Cooper se sicer tudi tokrat izkaže kot spreten režiser, ki zna usmerjati igralce in iz njih potegniti maksimum (še posebej Carey Mulligan, ki je odlična kot Bernsteinova muza Felicia), njegov nekonvencionalni način pripovedovanja je ambiciozen, film pa se prav tako lahko pohvali z izvrstno fotografijo, glasbo in osupljivo masko. Maestro pa žal krepko pogrne pri tem, da bi prikazano zgodbo predstavil na zanimiv in informativen način; gledalci smo deležni kolaža dogodkov, ki pogosto ne nosijo nobene čustvene teže, saj jim film nameni dobesedno nekaj sekund, o Bernsteinu in njegovi glasbeni karieri ne izvemo skoraj ničesar, kar že ne bi prebrali na Wikipediji, posledično pa ni povsem jasno, kaj bi film rad dosegel. Kot biografija je sila formulaičen in površinski, kot ljubezenska zgodba pa je preveč sterilen in dolgočasen, da bi gledalcu bilo mar. Maestro je tako film, namenjen Cooperjevemu umetniškemu egu, nad katerim pa prevladuje zgolj oskarjevska publika.