V karieri marsikaterega filmarja pride trenutek, ko ta želi svetu dokazati, da ni zgolj nekdo, ki zdolgočaseno stoji za kamero in kot mali diktator vpije “akcija”, ampak tudi umetnik. Očitno je ta trenutek doletel tudi doletel tudi Bradleyja Cooperja, ki se po prvem posrečenem režijskem poskusu z glasbeno dramo A Star is Born vrača kot režiser biografske drame Maestro o dolgoletni karieri legendarnega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina (1918-1990) in njegovem dolgoletnem zakonu z igralko Felicio Montealegre (1922 – 1978). Velja opozoriti, da fokus filma ni na prikazu Bernsteinovih glasbenih dosežkov, ampak predvsem na ljubezenski zgodbi, ki je polna vzponov in padcev, čustvenih izbruhov, spopadov egov in odpovedovanj, kar so idealne sestavine za publiko, kateri Cooper več kot očitno piha na dušo; oskarjevsko publiko, ki ima že od nekdaj močan “fetiš” na filmske biografije, še posebej, če so te na kakršenkoli način povezane bodisi z Broadwayjem ali Hollywood, s katerima je bil Bernstein močno povezan. Cooper se sicer tudi tokrat izkaže kot spreten režiser, ki zna usmerjati igralce in iz njih potegniti maksimum (še posebej Carey Mulligan, ki je odlična kot Bernsteinova muza Felicia), njegov nekonvencionalni način pripovedovanja je ambiciozen, film pa se prav tako lahko pohvali z izvrstno fotografijo, glasbo in osupljivo masko. Maestro pa žal krepko pogrne pri tem, da bi prikazano zgodbo predstavil na zanimiv in informativen način; gledalci smo deležni kolaža dogodkov, ki pogosto ne nosijo nobene čustvene teže, saj jim film nameni dobesedno nekaj sekund, o Bernsteinu in njegovi glasbeni karieri ne izvemo skoraj ničesar, kar že ne bi prebrali na Wikipediji, posledično pa ni povsem jasno, kaj bi film rad dosegel. Kot biografija je sila formulaičen in površinski, kot ljubezenska zgodba pa je preveč sterilen in dolgočasen, da bi gledalcu bilo mar. Maestro je tako film, namenjen Cooperjevemu umetniškemu egu, nad katerim pa prevladuje zgolj oskarjevska publika.
Category Archives: Filmske recenzije
Poor Things (2023)
Grški filmar Yorgos Lanthimos je edinstven ustvarjalni čudak, ki se je tekom svoje bogate kariere izkazal kot mojster prepletanja žanrov, ki pri gledalcu zbujajo smeh, gnus, grozo in zmedo. Tudi njegov najnovejši celovečerec, ZF romantična burleska Poor Things stremi k neprestanemu obračanju žanrskih klišejev na glavo in jih na drzen in inovativen način preoblikovati v še eno prav posebno filmsko izkušnjo. Na najbolj preprost način bi film označili za interpretacijo mita o Frankensteinu, ki je začinjen z močno feministično noto in psihadeličnim pravljičnim ozadjem; eksperimentalni kirurg Baxter iz vode izvleče truplo mlade noseče samomorilke in jo obudi od mrtvih s tem, da vanjo vsadi možgane njenega nerojenega otroka. Tako se “rodi” Bella, odrasla ženska z možgani dojenčka, ki s svojim neodgovornim in bebavim obnašanjem kakopak ne sodi v konzervativno okolje viktorijanskega Londona, njeno novo življenje pa se ji še bolj zaplete, ko krene na potovanje z zapeljivim odvetnikom, preko katerega začne spoznavati spolnost in druge oblike hedonističnega razvrata, temu pa sledi še grenko soočanje z bolečino drugih ljudi, revščino, socializmom in eksistencializmom. Poor Things nadaljuje tradicijo Lanthimosovega magičnega realizma, ki se izvrstno dopolnjuje z znova osupljivo razkošno scenografijo, privlačno kakafonično glasbo, zastrašujoče očarljivimi surrealnimi podobami, ki izgledajo kot da bi skočile iz slik Salvadora Dalija ter estetiko, ki posnema temačnost gotskih pripovedk in navihanost klasičnih pravljic. Film ni nič slabši na vsebinski ravni; igralske predstave so pričakovano fenomenalne, še posebej Emma Stone v svoji fizično in psihično najbolj zahtevni vlogi v karieri, zgodba je polna domiselnih preobratov in posrečenih šal, hkrati pa je feministično ozadje filma posredovano zelo subtilno in brez hollywoodskega cenenega moraliziranja. Poor Things je tako še ena Lanthimosova čudovita filmska blaznost, ki se tako kot glavna junakinja ne boji odvratna, anarhistična in nastopaška.

