Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Glede na to, da Hollywood vztrajno obuja pozabljene filmske klasike z namenom, da bi na njihov račun iztržila čim več denarja, je bilo pričakovano, da bo bila tudi kultna fantazijska komedija Willy Wonka & the Chocolate Factory, posneta po otroškem romanu Roalda Dahla, deležna nove (in – bodimo iskreni – nepotrebne) predelave. Wonka sicer ni predelava omenjene filmske uspešnice, ampak predzgodba o mladostniškem življenju ekscentričnega čarovnika in izdelovalca čokolade Willyja Wonke (Timothee Chalamet), ki od odprtju svoje prve prodajalne čokolade trči ob zlovešči “čokoladni kartel” treh pohlepnih poslovnežev, ki ne prenašajo konkurence. Že v uvodnih minutah, ko navihano optimistični Wonka prispe v neimenovano evropsko mesto in sanjari o karieri izdelovalca čokolade, je jasno, kaj želi pričujoči film doseči; želi biti poklon starošolskim muzikalom, ki so se bolj kot na zgodbo in like zanašali na pričaranje spektakla z izpiljeno vizualno podobo, atraktivnimi plesnimi in pevskimi točkami ter predvsem nalezljivimi napevi. S tega vidika je bolj ali manj uspešen; film režiserja Paula Kinga, ki je najbolj poznan po uspešnicah o priljubljenem medvedku Paddingtonu, je tehnično impresiven, vizualno razkošen, z nekaj posrečenimi pesmimi, ki bodo gledalcem šle zelo hitro v uho, posebno pohvalo pa si zaslužijo nekatere vrhunske skoreografirane točke, ki filmu dodajo potrebno dozo otroške čarobnosti. A s tem, ko se Wonka klanja klasičnim muzikalom, hkrati posvoji tudi njihove pogoste šibkosti kot so predvidljiva in plitka zgodba z zlajanim moralnim sporočilom, enodimenzionalni liki in teatralne igralske predstave, ki tičijo na meji med očarljivim in nadležnim. Pri slednjem kratko potegne predvsem Chalamet, ki kot Wonka sicer ni slab, vendar pa je precej očitno, da je bil lik deležen “politično korektne” prenove, ki mu je odvzela nekaj plasti problematične ekscentričnosti, po kateri je sicer Willy Wonka najbolj poznan. Wonka je tako kot celota povsem neškodljiv in očarljiv izdelek, žal pa brez neke trajne umetniške vrednosti.

Lani smo bili deležni bombastične, načičkane in melodramatične biografije o življenju kralja rock’n’rolla Elvisa Presleyja v režiji Baza Luhrmanna, ki bi jo navkljub mnogim močnim platem označili za “wikipedično biografijo”, ki je zgolj rutinsko beležila najpomembnejše odlomke iz Elvisove kariere, spet druge pa je preprosto prezrla ali pa se jih zgolj bežno dotaknila, še posebej turbolentnega zakona z ženo Priscillo Presley, ki jo je 24 – letni Elvis spoznal leta 1959 med služenjem vojaškega roka v Nemčiji in se navkljub veliki starostni razliki (Priscilla je bila tedaj stara komaj 14 let) zapletel v razmerje, ki se je kmalu razvilo v enega ob najbolj razburkanih in medijsko obravnavanih zakonov v zgodovini rock glasbe. Slednje tudi predstavlja osrednji motiv biografske drame Priscilla, sicer novega celovečerca režiserke in scenariste Sofie Coppola, ki ne bi mogla predstavljati bolj očitnega kontrasta Luhmannovemu razkošnemu epu. Coppolin film je namreč tih, intimen in skorajda klavstrofobičen film, katerega zgodba se povečini odvija znotraj Elvisovega posestva Graceland, po katerem se pogosto osamljena in melanholična Priscilla sprehaja kot duh, hkrati pa se skozi leta začne zavesti svoje pozicije Elvisovega “priveska” ujetnice v zlati kletki lažnih hollywoodskih sanj. Pristop, ki ga Coppola ubere, je vsekakor tvegan in drzen, toda glede na zgodbo, ki jo želi povedati, razumljiv in dobrodošel; Priscilla ni tipična hollywoodska biografija, ampak temačna psihološka drama, ki si upa razbiti zvedniški mit o Elvisu, hkrati pa dati glas pogosto preslišani ženski, ki je ostajala v senci svojega moža. Film svoj cilj doseže z dovršeno scenografijo, odlično glasbo, prepričljivo temačno fotografijo in predvsem s pomočjo odlične igralske predstave Caille Spaeny, ki fenomenalno ujame otroško nedolžnost in tragičnost Priscillinega lika, nič slabši pa ni Jacob Elordi v doslej najbolj humanizirani in temačni interpretaciji Elvisa. Film je najšibkejši zgolj proti koncu, ko v zgolj nekaj minutah preleti zadnja leta zakona in pripelje do čustveno nezadovoljivega epiloga, ki bi – glede na tragičnost celotne zgodbe – lahko bil bistveno bolj pretresljiv. Navkljub temu pa je Priscilla dovolj inovativna in drzna rekonstrukcija zvezdniškega zakona, ki se polni s čustvi, ne pa s senzacionalizmom.